Nasilje nad starejšimi: največ ga je znotraj družine

16. aprila, 2020
Vesna Bizjak

Nasilje nad starejšimi je resna in obsežna težava. Številke povedo svoje, pa še te so najverjetneje podcenjene, saj nasilje prijavi le eden od 24 ljudi. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije se število primerov nasilja v svetovnem merilu povečuje – tudi zaradi staranja prebivalstva. Nasilje nad starejšimi se dogaja večinoma v družini, a tudi na sistemski ravni. Ima namreč različne oblike: lahko je fizično, spolno, psihično, čustveno, materialno, oblika nasilja pa je tudi zanemarjanje.  

Po podatkih projekta Daphne je nasilja nad starejšimi v Sloveniji deležnih kar 60.000 ljudi. Svetovna zdravstvena organizacija navaja, da eden od desetih starejših ljudi vsak mesec doživlja nasilje. Podatek je po oceni Inštituta Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje verjetno podcenjen, saj le eden od 24 ljudi nasilje prijavi.

60.000 starejših je v Sloveniji deležnih nasilja.
1 od 10 starejših v svetu vsak mesec doživlja nasilje.
Številke so v resnici verjetno večje, saj le 1 od 24 ljudi nasilje prijavi.

Med dejavniki tveganja zdravstveno stanje in finančna odvisnost

Kot navajajo avtorice Tjaša Mlakar, Ana Vujović in Veronika Mravljak Andoljšek v članku ‘Preprečevanje nasilja nad starejšimi’, ki je bil objavljen v Reviji ‘Kakovostna starost’ (2016, izdajatelj: Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje), nasilje nad starejšimi usodno ovira kakovostno staranje, mlajšim pa veča toleranco do nasilja.

»Vzroki za nasilje so zapleteni in se pojavljajo na različnih nivojih. Na nastanek nasilja imajo velik vpliv dejavniki tveganja, kot so slabo zdravstveno stanje žrtve, slabo duševno in čustveno zdravje žrtve, nizek dohodek žrtve, spol, starost, finančna odvisnost žrtve itd. Nasilje nad starejšimi pogosteje povzročajo zakonci oziroma partnerji in družinski oskrbovalci, neredko pa tudi zdravstveni in drugi strokovni delavci, ki izvajajo nego in oskrbo na domu ali v institucijah,« so zapisale.

Vse oblike nasilja so lahko zelo prikrite

Vrste nasilja nad starejšimi so: fizično, spolno, psihično, čustveno, finančno in materialno nasilje in zanemarjanje, ki posledično starejši osebi povzroči resno izgubo dostojanstva in spoštovanja, zato pomeni tudi kršitev človekovih pravic (SZO, 2016). K telesnemu nasilju poleg uporabe fizične sile, kot opozarjajo avtorice članka, sodijo tudi: pretirana nasilnost pri hranjenju ali negi, omejevanje gibanja, npr. skrivanje bergel ali invalidskega vozička, če se starejši lahko giblje le s temi pripomočki, čezmerna uporaba pomirjeval idr.

»Pri psihičnem nasilju gre za povzročanje trpljenja, čustvene bolečine in žalosti. Kaže se kot: vpitje na žrtev, žaljenje, poniževanje, grožnje, ravnanje s starejšo osebo kot z otrokom, preprečevanje stikov z drugimi ljudmi idr. Prikrite oblike psihičnega nasilja so: odločanje o pomembnih stvareh brez dogovora s starejšimi, osamitev starejših pri družinskih srečanjih, onemogočanje obiskov,« navajajo v članku.

Finančno nasilje pomeni nelegalno ali nepravilno uporabo prihrankov, posesti ali lastnine starejše osebe. »Pogosto gre za ponarejanje podpisa starejše osebe, krajo denarja in prisilo k podpisu pogodbe ali oporoke. Finančnim težavam so zlasti izpostavljeni starejši, pri katerih so interes in možnost presoje in odločanja oslabeli zaradi demence in depresije,« pojasnjujejo strokovnjakinje.

Zanemarjanje pa je zavračanje ali neizpolnjevanje obveznosti in dolžnosti do starejših ljudi. »Zanemarjanje se kaže tako, da starejša oseba nima zagotovljenih osnovnih življenjskih stvari (hrane, zdravil, oblačil idr.). Zanemarjena oseba je lahko podhranjena, neprimerno oblečena, nima zobne proteze ali slušnega aparata, prejema prevelik ali premajhen odmerek zdravil, ima preležanine ali živi v nezdravih razmerah. Prostor, v katerem je, lahko je umazan in smrdi,« avtorice povzemajo Razborška.

Največ nasilja nad starejšimi znotraj družine

Največ nasilja nad starejšimi se odvija v domačem okolju. Za družinsko nasilje je po besedah stroke značilno, da dolgo traja, preden se žrtev zaupa drugi osebi, se obrne na center za socialno delo ali na ustrezno ne/vladno organizacijo ali dejanje prijavi policiji. »Nasilje nad starejšimi je pogosto skrito očem javnosti in žrtve vse prevečkrat molče trpijo za štirimi stenami. Družinsko nasilje se pogosto začne kot psihično nasilje (zmerjanje, žaljenje, poniževanje idr.), ki se mu lahko pridruži tudi finančno nasilje (kraja denarja, zloraba bančne kartice, prisila k nakupu idr.). Ti obliki nasilja se lahko stopnjujeta in zaostrita do te mere, da prerasteta v telesno nasilje (klofutanje, udarci, brcanje idr.),« še povedo.

Nasilje v družini od 2008 ni več stvar zasebnosti

Slovenija ima od leta 2008 sprejet Zakon o preprečevanju nasilja v družini. »Od sprejema zakona družba postaja vse bolj občutljiva in zaznavna do tega pojava. Zakon je zagotovil boljše možnosti za učinkovito, hitro in strokovno delovanje organov in organizacij, ki delujejo na področju nasilja v družini. Opredelil je vloge in naloge posameznih državnih organov in nevladnih organizacij ter mrežo in način sodelovanja organov in različnih služb pri obravnavi nasilja v družini,« pojasnjujejo na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve.

Vse od uveljavitve zakona se za področje prepoznavanja in preprečevanja nasilja v družini izobražujejo zaposleni pri izvajalcih, organizirana pa so tudi strokovna srečanja, na katerih sodelujejo predstavniki več pristojnih resorjev. »Zavedamo se, da sta izobraževanje in ozaveščanje naših izvajalcev ključna za preprečevanje različnih oblik nasilja,« poudarjajo na Ministrstvu.


Starejši za starejše

V okviru mreže socialnovarstvenih programov Zveza društev upokojencev izvaja projekt ‘Starejši za starejše’. Cilj projekta je ugotavljati potrebe po različnih oblikah pomoči v domačem okolju. »Na obisku starejših v domačem okolju dobijo prostovoljci informacije o življenjskih pogojih in stiskah, ki jih rešujejo v sodelovanju s centri za socialno delo, koordinatorji, patronažno službo, izvajalci pomoči na domu. Pogosto prvi opazijo, ali izvedo za različne oblike nasilja nad starejšimi in o tem obvestijo pristojne službe,« pojasnijo na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve.


Tarča so velikokrat osebe z demenco

Velikokrat so tarča nasilja tudi osebe z demenco, saj svojci ne razumejo sprememb, ki jih bolezen povzroči pri obolelih z demenco. Z izobraževanji lahko bistveno zmanjšamo število primerov nasilja med omenjeno populacijo. Na področju demence pa je treba še posebej izpostaviti socialnovarstveni program, ki ga izvaja Spominčica – Slovensko združenje za pomoč pri demenci. Njeni člani imajo pri ozaveščanju in izobraževanju okolja in pomoči svojcem oseb z demenco velike zasluge.

Sistemsko nasilje je tudi pomanjkanje občutka varnosti

Oblika nasilja je, kot je bilo poudarjeno na konferenci, tudi sistemsko trpinčenje. Ena od oblik tega je pomanjkanje občutka varnosti: »Kaj bo z nami, ko ne bomo zmogli več sami, domovi za starejše pa so polni?« Kako bomo starejšim zagotoviti varnost v smislu, da bodo imeli kam iti, ko ne bodo zmogli več sami skrbeti zase, smo povprašali Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve.

»V zadnjih letih dodatne kapacitete zagotavljamo s podelitvijo koncesij za opravljanje institucionalnega varstva v domovih za starejše, ki se podelijo na podlagi javnega razpisa. Na podlagi razpisa, objavljenega v letu 2017, so bile podeljene koncesije za skupno 928 mest v domovih za starejše. Dodatna mesta bodo na voljo po izgradnji domov v letih 2019 in 2020,« so nam odgovorili.

Z novim stebrom socialne varnosti bi krepili skupnostne storitve

Sicer pa moramo v Sloveniji, kot so še dodali, v skladu s strateškimi dokumenti (Resolucija o nacionalnem programu socialnega varstva) okrepiti zlasti skupnostne storitve, saj v okviru ponudbe storitev za starejše v Sloveniji prevladuje institucionalno varstvo starejših. »Krepitev skupnostnih storitev, kot so ponudba pomoči na domu, storitev dnevnega varstva, socialnega servisa, začasnih namestitev, oskrbovanih stanovanj ter tudi druge oblike pomoči in podpore svojcem oziroma neformalnim oskrbovalcem, da bi lahko ti s sodelovanjem formalnih in neformalnih oblik pomoči svoje svojce čim dlje oskrbovali v domačem okolju, lahko zagotovimo s sprejetjem sistemskega zakona o dolgotrajni oskrbi, ki ga pripravlja Ministrstvo za zdravje.« Cilj sistemskega zakona o dolgotrajni oskrbi je torej izboljšanje dostopnosti storitev z oblikovanjem novega stebra socialne varnosti


Ekonomsko nasilje

Po besedah ministrstva premalokrat izpostavljamo, da so starejši lahko tudi žrtev ekonomskega nasilja.: »Gre za primere, ko je pokojnina edini redni vir prihodka družine in si jo želijo deliti tudi družinski člani. Starejši so tudi tarča zlorab, ne samo svojcev, ampak tudi različnih ponudnikov bančnih, zavarovalniških in drugih storitev. Zato je zelo pomembno osveščanje in tudi finančno opismenjevanja, ki ga ponujajo v okviru posameznih socialnovarstvenih programov, večgeneracijskih centrov, društev upokojencev in drugo.«


Tudi pomanjkanje negovalcev v domu je oblika trpinčenja

Na konferenci Inštituta Antona Trstenjaka je bilo izpostavljeno, da je tudi zanemarjanje oblika trpinčenja – v smislu prepolnih sob v domovih za starejše, pomanjkanja negovalcev …

Na Ministrstvu pritrjujejo, da socialnovarstveni zavodi obveščajo, da se soočajo s kadrovsko problematiko. »Razpisi za prosta delovna mesta se večkrat ponavljajo in so pogosto neuspešni. Gre za del širšega problema trga dela, saj trenutno na številnih področjih slovenskega trga dela primanjkuje ustreznega kadra,« odgovarjajo na vprašanje, ali je v zavodih dovolj negovalnega kadra. V posameznem zavodu se situacija po navedbah Ministrstva rešuje na podlagi Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS): »V skladu z 19. členom ZSPJS se posameznim javnim uslužbencem lahko dodeli do 5. razredov višji plačni razred, če za to obstajajo utemeljeni razlogi.« Sprašujemo se, za kolikšno plačo bi bili denimo zaposleni na ministrstvu pripravljeni opravljati delo negovalca v domu za starejše: od fizično zahtevnega do previjanja plenic …

Večji poudarek moramo dati preprečevanju nasilja

Na Inštitutu Antona Trstenjaka poudarjajo, da je treba dati večji poudarek preprečevanju nasilja nad starejšimi, ne pa zgolj odpravljanju ter zmanjševanju že nastalih posledic nasilja. »Čeprav je preprečevati nasilje nad starejšimi kompleksno vprašanje, ki vključuje dolgotrajno delo na več področjih, upoštevajoč družinske razmere, oskrbo in obremenjenost svojcev, psihološko, sociološko, materialno stanje starejših in bližnjih itd., z več deležniki (družina, bližnji, institucije, domovi za starejše itd.) tako na raziskovalni kot praktični ravni, je bistveno za zagotavljanje bolj varne starosti,« pravi Ana Gorenc Vujović iz Inštituta.

V članku, ki ga je napisala s soavtoricama, navaja še, da se dobre prakse preprečevanja nasilja delijo na primarne in sekundarne prakse. Primarne prakse so krepitev skupnosti, vloga kulturnih norm, zmanjšanje dohodkovne neenakosti, izboljšanje kazenskega pravosodja in sistemov socialnega varstva itd. Sekundarne prakse pa so razbremenitev družinskih oskrbovalcev, programi za denarno upravljanje, telefonske linije za pomoč, razvoj posebnih zasilnih prenočišč za žrtve nasilja, multidisciplinarne skupine in drugo.

V Sloveniji deluje več organizacij za pomoč ob nasilju. Inštitut Antona Trstenjaka je razvil več dobrih praks za preprečevanje nasilja nad starejšimi. Sodelovali so v projektu Daphne in izvedli reprezentativno raziskavo na področju nasilja nad starejšimi. V zadnjih dveh letih izvajajo izviren nacionalni program za preprečevanje nasilja nad starejšimi.

 

Spremljajte rubriko POD LUPO v aprilu – tematika družinskega nasilja se tiče vseh nas!

 

Članek je bil objavljen v reviji Lupa, maj 2019.

 

(Visited 144 times, 1 visits today)