»Hodijo kot po jajcih«, da ne bi vznemirile povzročitelja nasilja

22. aprila, 2020
Andreja Šalamun

Nasilja v družini v tem času žal ni malo. V času epidemije, ko smo večino časa doma, ko delamo od doma in so nekateri izgubili zaposlitve, se je napetost zelo povečala. Tisti, ki niso nasilni, rešujejo svoje stike na konstruktiven način. Družine, v katerih prevladuje nasilje, pa so zdaj zelo ogrožene, pravi Tanja Šket Bele, vodja programa Psihosocialna pomoč ženskam, žrtvam nasilja pri Ženski svetovalnici. Z njo smo se pogovarjali o aprilski temi ‘pod Lupo’ – nasilju znotraj doma.

Kako ocenjujete trenutno stanje v Sloveniji na področju nasilja v družini? Ali statistični podatki odražajo realno sliko?

Na  podlagi  trenutnih  statističnih  podatkov  ugotavljamo, da so kazniva dejanja zoper zakonsko zvezo, družino in otroke v letošnjem letu nekoliko v porastu. V obdobju od 1. januarja 2020 do 15. aprila 2020 je policija obravnavala 466 kaznivih dejanj nasilja v družini, za katere je bila podana kazenska ovadba, to je za 23 odstotkov več kot lansko leto, ko jih je bilo 379.

Od uveljavitve ukrepov za preprečevanje širjenja bolezni, torej od 16. marca 2020, do 15. aprila 2020 je policija obravnavala 118 kaznivih dejanj nasilja v družini, kar je za slabih 15 odstotkov več kot v istem obdobju lani, ko jih je bilo 103. Policija v vseh primerih reagira in ustrezno ukrepa, v večini primerov pa je osumljencu izrečena prepoved približevanja.

Nacionalna raziskava o nasilju v partnerskih odnosih in zasebni sferi je pokazala, da je vsaka druga ženska (56,6 %) od dopolnjenega 15. leta starosti doživela eno od oblik nasilja.

Najpogosteje so ženske doživljale psihično nasilje (49,3 %), potem fizično (23 %), premoženjsko (14,1 %), omejevanje gibanja (13,9 %) in spolno nasilje (6,5 %).

Najpogosteje so žrtve ženske in otroci. Koliko žensk in otrok po vaši oceni trpi nasilje znotraj slovenskih domov?

V vsaki četrti družini je prisotno fizično nasilje. Po nacionalni raziskavi je nad 90 odstotkov povzročiteljev nasilja moških. Vedenje psihičnega nasilja je vpeto v vsakdanje življenje, da ga morda sploh ne prepoznamo.

Grožnje vseh oblik, kot so žalitve, zalezovanje, nadzor in zahteve, izločitve in poniževanja, izbruhi besa in ignoriranje so vedenja, ki jih nekatere ženske in otroci zlasti v teh tednih karantene občutijo na svoji koži. Značilnost nasilja je, da prehaja iz napetosti v odnosih do izbruha, kateremu sledi obdobje opravičevanja in kesanja povzročitelja nasilja.

V obdobju opravičevanja lahko ženska, žrtev nasilja, verjame, da se nasilje ne bo več ponovilo, da je šlo za enkratni dogodek. A žal temu sledi novo obdobje naraščanja napetosti v odnosu, ki ga ženske opišejo “da hodijo kot po jajcih”, da ne bi vznemirile povzročitelja nasilja. Nato nasilje ponovno izbruhne in sledi opravičevanje v stilu, če ti tega ne bi naredila, ali rekla, potem te ne bi udaril.

Nasilje se stopnjuje in se lahko v enem dnevu ponovi večkrat, lahko pa se pojavlja v časovnih intervalih na primer na tri tedne ali mesečno. Prav zagotovo pa se nasilje samo od sebe ne razreši. Potrebna je pomoč. Poleg tega ne smemo pozabiti, da je za nasilje vedno odgovoren tisti, ki nasilje povzroča.

Kako pogosto so žrtev nasilja v družini moški? So njihove zgodbe slišane?

Tudi moški doživljajo nasilje. Velikokrat niso slišani, saj praviloma o svojih notranjih doživljanjih ne govorijo. Moški težje izražajo svoja čustva, ker se bojijo, da bodo s tem izgubili svojo moškost. Eden od razlogov je, da v naši kulturi velja delitev čustev po spolu, da moški ne smejo jokati in ženske ne smemo izražati čustev jeze. Moški lahko poiščejo pomoč v skupinah za moške, pri fizičnem nasilju pa tudi v varnih hišah za moške.

Kako pogosto dolgotrajno nasilje privede do umora oziroma uboja?

Nasilje v intimno partnerskih odnosih se navadno začne že kmalu po začetku zveze, ni pa nujno, da ta vedenja prepoznamo kot nasilna. Izjave kot so: vedno boš moja, lahko si srečna, da si me spoznala in podobne, se lahko razumejo kot ljubezenske izjave, v resnici pa so lahko izjave posesivnosti.

Nasilje se navadno začne z omejevanjem stikov in s sporočili, kot so na primer: rad bi več časa preživel s teboj, želim si, da bi bila danes z menoj in ne s prijateljico ali zakaj moraš hoditi k staršem vsak teden, ali ni lepše biti skupaj z mano? Ko ženska postopoma zaradi velike ljubezni omeji svoj prostor le še na telefonske klice, se lahko pojavijo prvi očitki, da je venomer na telefonu, da ni prisotna zanj toliko, kot bi želel. Potem se začne nadzor nad porabo denarja.

Nekatere ženske skrivajo kupljene obleke pod posteljo, ker se bojijo partnerjevega izbruha. Druge sedejo v lokalu tako, da gledajo v steno, da ne bi izvale partnerjevega ljubosumja, saj bi bil ta ljubosumen, če bi se s pogledom srečala z drugo osebo. Nekaterim ženskam moški odredijo čas, do kdaj morajo priti domov iz službe in če zamudijo, so kaznovane.

Ženske izgubljajo svoj življenjski prostor. Vsakdanjik je prepleten z izpolnjevanjem nenehnih zahtev, kuhanjem hrane, ki ugaja povzročitelju nasilja, pospravljanjem na način, ki njemu ustreza, a kljub temu pride do izbruha nasilja, saj se za nasilje povzročitelj odloči.

Mnoge ženske na nek način opravičujejo partnerjevo nasilje …

Res je, nasilje opravičujejo z besedami, da je zanj kriva služba, šef, ki ga priganja, otroci, ki niso tiho, celo vreme … Težko je namreč sprejeti, da je moški, s katerim si gradiš skupno življenje, zate nevaren. Ženske, žrtve nasilja, nazadnje obtožujejo in krivijo sebe, da niso dovolj vestno in pridno izpolnjevale njegovih zahtev, zato se potrudijo še bolj. A izogniti nasilnemu vedenju se ne da, saj je vedno nekaj narobe, skodelica narobe postavljena, soba razmetana … Za nasilje je vedno odgovoren tisti, ki nasilje povzroča.

Ženske, ki so žrtve nasilja, v povprečju iščejo pomoč po petih letih življenja v nasilnem odnosu. Ko se odločijo, da bodo zapustile nasilen odnos, so najbolj ranljive za partnerjevo maščevanje in uboj ali umor. Zato so tukaj nujne namestitve v varne hiše ali Krizni center, ki je dosegljiv 24 ur na dan vse dni v letu na telefonski številki 031 233 211.

Ženske pozivamo, da se v tem času razveze ne sestajajo s povzročiteljem nasilja. Čeprav so lahko povzročitelji nasilja zelo prepričljivi in dajejo vtis, da so se spremenili, je najvarneje, da se ne sestanejo z njim. Povzročitelj nasilja bo v tem obdobju naredil in rekel vse, samo, da se sestane z njo, a je to zanjo življenjsko ogrožajoče. Za pomoč pri tem procesu se lahko obrnete na Žensko svetovalnico na številko 01 251 1 602 ali 040 359 909.

Za tiste, ki živijo v družinah, kjer je prisotno nasilje, je lahko zdajšnja karantena in samoizolacija verjetno zelo težka. Kaj opažate v teh dneh? Se je nasilje doma v času karantene povečalo? Zakaj?

V času epidemije, ko smo večino časa doma, ko delamo od doma in so nekateri izgubili zaposlitve, se je napetost zelo povečala. Tisti, ki niso nasilni, rešujejo svoje stike na konstruktiven način. Družine, v katerih prevladuje nasilje, pa so zdaj zelo ogrožene. Ženske so zdaj tudi zelo obremenjene s skrbjo za otroke in ostarele starše, delom od doma, gospodinjskim delom in pripravo vseh obrokov dnevno. Hkrati so pod pritiskom zaradi zmanjšanih dohodkov. Poleg tega pa vsaka četrta ženska doživlja nasilje. Lahko si predstavljamo resnost teh okoliščin. Revščina med starejšimi pa tudi mlajšimi ženskami je postala pogost argument, da ženske ostajajo v nasilnih odnosih. Zato so vse oblike pomoči in ukrepi več kot na mestu.

Kako ste ukrepali pri vas?

Ženska svetovalnica je za ta čas karantene uvedla dodatno Krizno telefonsko svetovanje ženskam, žrtvam nasilja, saj predvidevamo, da je žrtvam nasilja odtegnjena možnost poiskati pomoč, saj so pod nenehnim nadzorom povzročitelja nasilja. Dosegljive smo vsak delovnik med 9. in 18. uro na 01 251 1 602 in 040 359 909, čez vikende in praznike pa 24 ur dnevno na telefonski številki 051 33 88 11.

Kako lahko kot posamezniki pomagamo, če posumimo, da se morda v kateri od družin, ki jih poznamo, dogaja nasilje? Ali je prav, da se »vpletemo«?

To, da se ne vpletamo, daje povzročitelju nasilja večjo moč, žrtvi pa jo odvzema. Kar 15 odstotkov otrok se doma redko ali nikoli ne počuti čustveno varno, 18 odstotkov pa se ne počuti fizično varno. To so otroci, ki po svojih močeh poskušajo pomagati mami, žrtvi nasilja ali solidarizirajo z očetom, povzročiteljem nasilja, ki ima navidezno moč. In ti otroci bodo, ko odrastejo, verjetno postali bodisi žrtve nasilja bodisi povzročitelji nasilja.

Če kot posamezniki sumimo na nasilje v družini, lahko najdemo primeren čas in prostor, ko povzročitelja ni zraven, da pristopimo in izrazimo skrb za žensko. Ne vzbujamo občutka krivde in ne dajemo nasvetov. Vprašamo, če lahko kako pomagamo, ponudimo telefonske številke nevladnih organizacij, ki delujejo na področju preprečevanja nasilja v družini. Pokličemo policijo na 113, ki zagotovi varnost ob akutnem nasilju.

Ženska svetovalnica ima program Krizni center 031 233 211, kjer se ženska z otroki lahko namesti na varno.
Psihosocialna pomoč za ženske žrtve nasilja pa je dosegljiva na 01 251 1 602 ali 040 359 909.

Vprašajmo se, kakšno sporočilo dobi otrok, ki je žrtev nasilja, če se kot družba pretvarjamo, da nasilje ne obstaja? Dobi sporočilo, da ni pomemben, da ni viden, da ni slišan, da njegova čustva niso pomembna in predvsem, da ta svet ni varen.

Kako ozaveščeni smo kot družba glede tega, kako pomagati pri nasilju? Kam se lahko obrnemo? Kje lahko podamo prijavo, na kakšen način …?

Čeprav do nasilja večinoma prihaja v družini, to ni oseben, temveč družben problem, ki temelji na neenaki porazdelitvi moči med spoloma. Pomembno je, kako družba na nasilje reagira, lahko ga obsodi in sankcionira ali pa tolerira in minimizira. In družba smo mi.

Ob nasilju lahko vedno pokličemo policijo na številko 113. Lahko podamo tudi anonimno prijavo. Žrtvi nasilja pomagamo, da ji damo vedeti, da nam je mar zanjo, da vemo, da doživlja nasilje, pri čemer moramo paziti, da je s tem še bolj ne ogrozimo. Nedaven primer je bil, ko je mlada ženska ponoči zvonila po bloku v prošnji za pomoč, zaradi hudega nasilja, ki ga je nad njo izvajal partner. Na žalost je bil odziv sosedov izjemno negativen in uperjen zoper njo, ker je po njihovem motila javni red in mir. Njene fotografije so razobesili po oglasni deski z svarilom. K sreči se je našla sočutna gospa, ki jo je sprejela k sebi, jo nahranila, ji ponudila tuš in prenočišče. Naslednji dan nas je poklicala in smo poiskali varen prostor v Kriznem centru Ženske svetovalnice, ki je dosegljiv 24 ur na dan, vse dni v letu.

Kakšne so vaše dosedanje izkušnje s pomočjo osebam, ki doživljajo nasilje? Se jim uspe izkopati iz težav in postaviti novo življenje, ali gre za začaran krog in oseba čez nekaj časa znova postane žrtev?

V Ženski svetovalnici ženskam, ki so žrtve nasilja, pomagamo, da se soočijo z nasiljem, s svojimi čustvi in negativnimi posledicami nasilja. Za nas je pomembno, da ženske razumejo krog nasilja, da sprejmejo, da nasilje ni zgolj enkraten dogodek, ki se ne bo ponovil, če bodo le dovolj pridne, ustrežljive, pokorne, in če bodo vestno izpolnjevale nenehne zahteve povzročitelja nasilja. Ženskam povemo, da so pomembne, da so njihove želje in potrebe važne. Pomagamo jim najti sebe, se soočiti z izgubami zaradi nasilja in zgraditi nove vrline in vrednote, ki jim pomagajo zaživeti brez nasilja. To je proces, ki zahteva celega človeka, predano delo na sebi in vsakodnevno skrb zase. Pomembno je, da žensk, ki se ponovno znajdejo v primežu nasilja, ne obsojamo. Razumeti moramo, da je naša patriarhalna kultura zgrajena na tem, kakšna mora biti dobra ženska. Če ženska temu ne sledi, se počuti, da je slaba. Katera pa želi o sebi misliti, da je slaba oseba? Naj navedem nekaj napačnih prepričanj, kakšna mora biti prava ženska: odpuščajoča, trpeča, sama odgovorna za družinske člane in njihovo počutje, prava ženska mora prevzemati odgovornost za ljudi, ki jih ima rada, in predvsem mora potrebe drugih postavljati pred svoje lastne potrebe.

Koliko ljudi se obrne na vas po pomoč v letu dni? Ali ta številka raste ali pada?

Na leto se na psihosocialno pomoč za ženske žrtve nasilje, kjer izvajajmo telefonsko in osebno svetovanje ter skupine in delavnice, obrne približno 600 žensk. Ta številka je konstantna, saj so naše zmogljivosti omejene glede na število delavk. Vsekakor pa se potrebe žensk po celostni pomoči povečujejo, saj se v zadnjem času ženske, žrtve nasilja, soočajo s preobremenjenostjo, izgorelostjo in revščino.

In še eno povsem osnovno vprašanje – kako ločimo nasilje od konflikta?

Konflikt je spopad različnih interesov med dvema enakima stranema. Nasilje je nadvlada, nadzor in premoč ene osebe nad drugo.


Spremljajte rubriko POD LUPO – za razmislek o perečih temah, ki se tičejo vseh nas.

(Visited 153 times, 1 visits today)