V boj proti nasilju nad ženskami!

Nasilje
nad ženskami je problem celotne družbe
25.
november je mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami. Nasilje
nad ženskami je ena najbolj razširjenih in skritih oblik kršitev
človekovih pravic in oblika diskriminacije na podlagi spola.
Omenjeno nasilje izhaja predvsem iz neenakovrednih družbenih odnosov
med spoloma. Pomembno
je, da se na nasilje odzovemo, nanj opozorimo in ga ne toleriramo.
Zadnja narodna
raziskava o obsegu nasilja v družini je pokazala, da je vsaka
druga ženska od dopolnjenega 15 leta starosti doživela eno od oblik
nasilja. Tjaša Hrovat iz Društva za nenasilno komunikacijo glede na
podatke pove, da se nasilje lahko začne kadarkoli v življenju, od
zgodnjega otroštva do pozne starosti. Sogovornica še doda, da pri
nekaterih ženskah traja celo življenje, tudi v nosečnosti.
Povzročitelj (v 90 % so to moški) ne prizanaša niti otrokom, saj
nad njimi najpogosteje izvaja psihično, potem fizično in spolno
nasilje.
Oblike
nasilja
Psihično
nasilje
so dejanja, ki najpogosteje potekajo na verbalni ravni in negativno
vplivajo na samozavest, samopodobo in samozaupanje druge osebe. Sem
sodi grobo kritiziranje človekove osebnosti, žaljenje, zmerjanje,
poniževanje, ustrahovanje in grožnje z besedami, kričanjem,
telesno držo, ustvarjanje negativnih mnenj o osebi na podlagi
predsodkov in stereotipov, ignoriranje, molčanje, da bi dosegli svoj
cilj, širjenje negativnih govoric o osebi, da bi zmanjšali njen
ugled v družbi, izoliranje osebe od ljudi, s katerimi bi želela
ohraniti stik ipd.
Telesno
ali fizično nasilje
je zloraba fizične sile ali grožnja z uporabo fizične sile.
Usmerjeno je na človekovo telo ali njegovo življenje. Fizično
nasilje je izrazitejša stopnja nasilja v procesu, ki se začne s
psihičnim nasiljem. Nekatera dejanja fizičnega nasilje so
klofutanje, brcanje, ožiganje kože, udarci z roko ali predmeti,
metanje predmetov proti osebi ali v osebo, odrivanje, dotikanje, če
človek tega ne želi, zvijanje rok, polivanje s tekočino, neželeno
striženje las, omejevanje gibanja, odrekanje ali siljenje s hrano,
umor, napadi z orožjem ipd.
Spolno
nasilje
so vsa spolna dejanja, povezana s spolnostjo, ki jih oseba čuti kot
prisilo. Sem sodi: slačenje, opazovanje, komentiranje in
nagovarjanje, ki pri osebi povzroči nelagodje, poljubljanje,
otipavanje, siljenje h gledanju pornografskih vsebin, siljenje k
masturbiranju, v oralni, analni ali vaginalni spolni odnos, vtikanje
predmetov v anus ali nožnico, poniževanje človeka glede njegove
spolnosti in podobna dejanja. Spolno nasilje so torej vsa dejanja,
povezana s spolnostjo, v katere druga oseba ne pristane oziroma
pristane pod prisilo.
Ekonomsko
nasilje
so vse oblike nadvladovanja oziroma poniževanja žrtve s pomočjo
sredstev za preživetje ali odrekanja pravic, povezanih z zaslužkom.
Na primer omejevanje pravice do zaposlitve, preprečevanje žrtvi, da
razpolaga s svojim ali skupnim denarjem, siljenje druge osebe v
finančno odvisnost, zahteva po pokorščini, ker so žrtvina
finančna sredstva nižja in podobno. Ekonomsko nasilje je tudi, ko
je žrtev nasilja prisiljena, da sama prevzame celotno finančno
breme za povzročitelja nasilja.
Ukrepajmo!
Pomembno
je, da ob zaznavi nasilja ukrepamo. Hrovatova poudari: »Lahko
smo edino upanje za žensko, ki je žrtev nasilja, morda
smo edini, ki vemo za njeno trpljenje.«
Zaradi
strahu, sramu in občutka krivde običajno žrtev ne vidi izhoda, saj
je prepričana, da z uporom tvega še večje nasilje in maščevanje
storilca. V Društvu za nenasilno komunikacijo poudarjajo, da bo
policija ukrepala, ampak potrebuje našo pomoč, zato s prijavo
nasilja ne smemo odlašati, temveč jih moramo čim prej obvestiti.
»V
Sloveniji opažamo, da so ljudje premalo ozaveščeni in so še vedno
prepričani, da je nasilje v družini zasebni problem posamezne
ženske oziroma družine, vendar to ni res,«
nam pove mag. Ružica Boškić, direktorica direktorata za družino
na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.
Boškićeva
še doda, da na Ministrstvu ravno v tem obdobju pripravljajo novelo
Zakona o preprečevanju nasilja v družini, hkrati pa izvajajo
kampanjo ‘Vesna
– živeti življenje brez nasilja’, katere temeljni cilj je
ozaveščanje širše in strokovne javnosti.
Po
podatkih iz MDDSZ se vsako leto na center za socialno delo po pomoč
obrne okrog
1.400 žensk, ki so žrtve nasilja.
Nasilje
nad ženskami ni težava posameznice, ki nasilje doživlja, temveč
je problem celotne družbe. Zato je prav, da vsak od nas prispeva
svoj del k preprečevanju in zmanjševanju nasilja.
Kam po pomoč?
Direktorica direktorata za družino na MDDSZ nam je predstavila možnosti, kam se žrtve nasilja lahko obrnejo po pomoč:
-
Center za socialno delo, kjer bo dobila vse informacije o vrstah pomoči, hkrati pa bo strokovna delavka ali strokovni delavec skupaj z njo pripravil individualen načrt pomoči.
-
Če je ogroženo življenje, je nujno treba poklicati policijo na telefonsko številko 113.
-
Če pride do poškodb, je treba poiskati zdravniško pomoč. Na zdravnika se žrtev seveda lahko obrne kadarkoli, saj ima zdravstveno osebje vse relevantne informacije o možni nadaljnji pomoči.
-
Pomoč in informacije ponujajo tudi različne nevladne organizacije. Če je žrtev fizično ogrožena, se lahko za krajši čas umakne v katerega od kriznih centrov, ki delujejo vse dni v tednu, 24 ur na dan. Za daljše obdobje (največ eno leto) pa se lahko žrtev umakne tudi v varno hišo.
-
Priče nasilju naj nasilje prijavijo policiji, pri čemer je možna tudi elektronska anonimna prijava.
Mobilna aplikacija
‘Varna’
‘Varna
– pomoč vsaki ženski kadarkoli, kjerkoli’ je brezplačna mobilna
aplikacija, s pomočjo katere lahko uporabnica v primeru ogroženosti
pokliče na pomoč svoje bližnje ali ustrezne službe. Uporabnica
lahko v aplikacijo vnese telefonske številke štirih varnih stikov.
Vsem hkrati lahko pošlje SMS s predhodno nastavljeno vsebino in z
natančnim naslovom, kjer se nahaja.