Kolumna v spomin: Vsak dan je dragocen …

V spomin, 3 leta bo od tega …

Tleskneš s prsti. In te ni. Življenje teče naprej, ceste očistijo, zastojev ni več. Večina ljudi v novicah črne kronike išče le informacijo, ali so ceste že normalno prevozne.

Ko v nesreči umre nekdo, ki ga poznaš, se šele zares strezniš. Tisti najbolj prvobitni opomnik življenja, ki opozori, da je vsak dan dragocen. Zakaj se vsak dan posebej ne zavedamo, kako krhko je življenje? Verjetno je to obrambni mehanizem, zaradi katerega lahko od ponedeljka do ponedeljka delujemo normalno. Verjetno potrebujemo te ‘plašnice’, s katerimi se zavarujemo pred preveč čustvi in razmišljanji, ki bi nas v sodobnem tempu večnega hitenja le ovirala. Verjetno je normalno, da nas skorajda nič več ne pretrese, in da »delamo, dokler ne pademo dol, in nato norimo, dokler ne pademo dol«. S čimer kompenziramo siceršnjo otopelost, praznost.

Najbrž sem malo čudna. Ker sem občutljiva celo na komentarje ljudi, ki kdaj ne razumejo, da me kaj tako zelo pretrese. Vseeno mi je, še naprej bom ‘čudna’. A trudila se bom – spet, še bolj, da cenim vsak dan in da cenim vse ljudi okoli sebe, še posebej pa vse ‘čudne’. In da jim to dam tudi vedeti.

V spomin

Topel aprilski dan je bil. Vse v cvetju. Sonce je sijalo, ptiči so žvrgoleli. V moji glavi pa nešteto vprašanj in nobenega odgovora. Kristijan, zapustil si nas mnogo prezgodaj, a ostajaš z nami, za vedno. Hvaležna sem, da smo se spoznali. Hvaležna za naše sodelovanje. Za tvoje fotografije in razkritja skritih kotičkov Slovenije nam in našim bralcem. Dodal si kamenček v naš mozaik …

Objavljeno v reviji Lupa, april 2017