PZS priznanja: nagrada za življenjsko delo Antonu Sezonovemu – Tonaču

31. januarja, 2020
Foto Oto Žan

Planinska zveza Slovenije je včeraj na alpinistično-plezalnem večeru  na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani podelila priznanja za vrhunske dosežke v alpinizmu, športnem in lednem plezanju ter turnem smučanju za leto 2019. Za življenjsko delo v alpinizmu so se poklonili Antonu Sazonovem – Tonaču. 

V športnem plezanju sta lovoriko znova osvojila Janja Garnbret in Jernej Kruder, najuspešnejša alpinistka je Sara Jaklič, alpinist Luka Lindič, ledna plezalka Maja Šuštar in turni smučar Luka Kovačič.

PZS je ob tej priložnosti tudi sporočila, da slovenska tekma svetovnega pokala v športnem plezanju ni več pod vprašajem in da se 25. in 26. septembra 2020 v dvorani Stožice v Ljubljani obeta dogodek, kot ga še ni bilo.

Anton Sazonov – Tonač

Letošnji prejemnik priznanja za življenjsko delo v alpinizmu je gornik, alpinist, turni smučar, gorski reševalec inštruktor in gorski vodnik Anton Sazonov – Tonač (roj. leta 1937), že več kot šest desetletij zvezda stalnica slovenskega alpinizma, za starejše prekaljeni stari maček, za mlajše generacije legenda. Prečenje Chamoniških igel leta 1961 je bil pomemben dosežek in priprava na severno steno Matterhorna po smeri bratov Schmidt, ki jo je leta 1962 opravil v navezi z Branetom Pretnarjem. Uspehi v Alpah so mu leta 1964 prinesli mesto vodje prve odprave na Svalbard – Spitzberge, na kateri je dodal nov drobec v zakladnico slovenskih odpravarskih izkušenj.

Bil je član druge jugoslovanske alpinistične himalajske odprave (JAHO) Kangbačen 1965, na kateri sta s Pavletom Dimitrovom dosegla najvišjo točko in bivakirala na 7800 metrih, le sto metrov pod vrhom. Leta 1968 je z Alešem Kunaverjem in Stanetom Belakom – Šraufom opravil prvi zimski vzpon v Čopovem stebru v Triglavski severni steni in na odpravi v Hindukuš s Šraufom splezal na neosvojeni šesttisočak Lunkho i Hevad. Naslednje leto, 1969., se je udeležil uspešne odprave JAHO III na Anapurno 2, leta 1976 pa je vodil uspešno odpravo, ki je po prvenstveni smeri v zahodni steni osvojila vrh Trisula 1. Tako je imel Tonač pomembno vlogo pri vseh treh ciljih učne dobe slovenskega himalajizma – Kangbačnu (7902 m), Anapurni 2 (7937 m) in Trisulu 1 (7120 m).Tudi v zrelih letih uporablja bogato znanje in izkušnje pri organizaciji reševalne službe, vodniške organizacije, vodništva, posveča se mentorstvu pri ustanavljanju novih alpinističnih odsekov in izobraževanju mladih alpinistov.

Vrh ni cilj, cilj je, da prideš živ domov

“Prav prijetno sem presenečen nad priznanjem za življenjsko delo, ob katerem se mi spomin vrača k alpinističnim začetkom. Pozneje, ko sem nehal z večjimi vzponi, pa sem se posvetil tudi posredovanju izkušenj mladim, da bi bili v hribih varnejši. Čeprav se v hribih dogaja marsikaj, je vedno treba upoštevati, da vrh ni cilj, cilj je, da prideš živ domov. Nek ameriški general je nekoč rekel: Ne potrebujem mrtvih herojev, potrebujem žive borce – in malo sem se tudi držal tega, da sem se znal pravočasno umakniti. Kar nekajkrat sem bil v položaju, ko sem imel srečo, da sem danes še tukaj. Alpinizem je moje življenje, rad imam naravo, rad imam hribe – in alpinizem mi je dal tudi veselje do življenja. Danes pa me presenečajo mladi, navdušen sem, kaj vse zmorejo. Včasih nas je bilo strah, danes pa lahko kar strmimo ob njihovih dosežkih, zato iskrene čestitke vsem mladenkam in mladeničem,” je povedal.

 

Vir: PZS

(Visited 27 times, 1 visits today)