Na poroki v Iranu

Za obisk Irana sem se prvič odločil pred štirimi leti, saj me je že dlje časa privlačil s svojo bogato zgodovino in drugačno kulturo. Zanimalo pa me je tudi dejansko stanje v državi, o kateri lahko v medijih poslušamo, kako nevarna je – po drugi strani pa razni potopisi pričajo o najprijaznejših ljudeh na svetu. Sam bi se pridružil tej drugi trditvi!

Na svojem prvem potovanju v Iran sem spoznal kar veliko domačinov. Nekatere samo mimogrede, z drugimi pa sem ostal v stiku vse do danes. Med njimi je tudi Saeideh iz Isfahana, s katero sva se srečala na trgu Naqsh-e Jahan v Isfahanu. Ostala sva v stikih in tako sem lani prejel vabilo na poroko njenega brata.

Poroka v Isfahanu

Poroka je bila v sredo, sicer pa je običajen dan za poroke četrtek, saj je petek dela prost dan. Na dan poroke so se priprave začele že zjutraj, dvorani sta bili bogato okrašeni v zlato – beli kombinaciji.

Poroka v Iranu ima kar nekaj posebnosti. Prva je ta, da smo bili moški in ženske v vsak v svojem nadstropju. Prav tako ni sedežnega reda, kot je v navadi pri nas, stolov pa je precej več kot povabljencev, tako da se svatje lažje presedajo in prosto družijo. V Iranu je prepovedano javno izvajanje glasbe, tako da smo imeli DJ-a in pevca.

Namesto vina kumarični sok

V nasprotju s slovenskimi porokami na iranskih porokah ni prisotnega alkohola, tako da smo pili štiri različne vrste sokov, med njimi zelo okusnega kumaričnega.

Pozno zvečer je sledila večerja z rižem, govedino, mleto jagnjetino in piščančjimi nabodali. Sam sem jo zamudil, saj so me sodelavci ženinovega očeta odpeljali na parkirišče, kjer so imeli v enem izmed avtomobilov skrit viski. Vsak ga je le poskusil, nihče se ni opil.

Ko je bilo zabave konec, smo se, z mladoporočencema na čelu, v koloni vozil odpeljali in s trobljenjem opozarjali nase. Vmes smo se dvakrat ustavili, svatje so izstopili in plesali na cesti. Za mladoporočencema smo se odpeljali do njunega stanovanja, ki smo si ga tudi ogledali. Ker 460 svatov vanj ni moglo hkrati, je to trajalo kar nekaj časa.

Žafranov puding

Naslednji dan sem bil skupaj z ožjim sorodstvom povabljen na kosilo k očetovi mami. Za kosilo je bilo večinoma meso, ki je ostalo od poroke, in riž, za sladico pa smo imeli sholeh zard – žafranovo  rižev puding, značilen za perzijsko kuhinjo. Pripravijo ga samo za posebne priložnosti, a meni zaradi močnega okusa ni najbolj teknil.

Za Iran lahko potrdim, da je to dežela čudovitih naravnih lepot, predvsem pa si jo bom zapomnil po gostoljubnih in toplih ljudeh.

Simon Nastran