Kako so Finci rešili problem brezdomcev?

Število brezdomcev po Evropi večinoma narašča. V gospodarsko najmočnejših državah, v Nemčiji, Veliki Britaniji in Franciji se je v zadnjih letih delež brezdomcev močno povečal. Na Finskem pa že nekaj let upada. Zakaj?

Finci so obravnavanje brezdomcev postavili na glavo

Vzrokov za to, da nekdo ostane brez doma, je lahko veliko – brezposelnost, razpad družine, alkoholizem, droge, duševno zdravje, med brezdomci so tudi nekdanji zaporniki … Večina politik, ki se ukvarja s problemom, deluje na principu, da je potrebno rešiti te težave, vzroke, šele potem lahko dobijo dom. Finska pa zadevo rešuje drugače – brezdomcem najprej da streho nad glavo.

Shema ‘Najprej dom’

Shema ‘Housing first’ (Najprej dom), ki so jo na Finskem vpeljali že leta 2007, sloni na prepričanju, da nekdo, ki ima dom, lahko dosti lažje rešuje svoje zdravstvene in socialne probleme.

Brezdomci dobijo dom po normalnih pogojih – od stanovanj, v katerih za vse skrbijo sami, do objektov, v katerih je 24-urna podpora. Plačujejo najemnino in, glede na prihodek, plačujejo tudi podporne storitve. Ostalo krije lokalna uprava.

Podporne storitve so namenjene za pomoč na različnih področjih – od finančnih nasvetov glede dolgov in plačevanja najemnine do prijav za različne oblike pomoči, do katere so upravičeni.

Do danes se je shema obrestovala za tisoče brezdomcev

“Shema deluje tako dobro, ker gre za vodilno nacionalno politiko brezdomstva z običajnim okvirjem,” pravi Juha Kaakinen, vodja Y-fundacije, socialnega podjetja, ki zagotavlja stanovanja za shemo. Vanjo so vključeni številni partnerji: država, prostovoljci, občine in nevladne organizacije.

Pomanjkanje stanovanj

Pomanjkanje stanovanj prispeva k povečanju števila brezdomcev. Na Finskem je bilo ključno, da so povečali število najemniških stanovanj po ugodni ceni. Uporabili so neprofitna stanovanja, država pa je kupila tudi stanovanja na trgu, hkrati pa gradila nove objekte. Zavetišč za brezdomce nimajo več. Vse so spremenili v stanovanja s podporo.

“Vse to stane,” prznava Kaakinen, “Toda iz različnih držav imamo dokaze o tem, da je stroškovno bolj učinkovito, da se brezdomstvo konča, ne da se ga poskuša upravljati. Investicija v zmanjšanje števila brezdomcev se vedno poplača, da ne govorimo o humanih in etičnih razlogih za to.”

Postreže še s konkretno številko: 9.600 evrov na leto na osebo so prihranki na dolgi rok, če primerjamo s tem, koliko stane, če je nekdo brez doma.

Niso pa vsi na Finskem zadovoljni z rešitvijo

Mnogi, ki delajo z brezdomci, so bili proti ideji, da najprej dobijo domove. Toda ‘Housing first’ argumentira, da je vse ostale probleme dosti težje rešiti, če si na ulici. Eden od bredomcev, ki je v shemi, je nazorno opisal: “Brezdomci dnevno uživajo alkohol. Pri tem ne gre toliko za to, da se napijejo, kot da pač nekako preživljajo svoj čas. Ko sem imel stanovanje, več mesecev nisem pil. Na ulici se ne moreš strezniti.”

Druga skupina, ki ji rešitev ni bila po godu, so prebivalci območij, kjer so stanovanja namenili za shemo. Bali so se, kako bo nastanitev brezdomcev vplivala na njihovo sosesko. V shemo so vključeni tudi številni dogodki, ki jih pripravljajo, kot so dnevi odprtih vrat ter delo v skupnosti, kot je pobiranje smeti in pomoč na vrtovih. Po izkušnjah vseeno traja nekako 2 leti, da se soseska navadi na nove prebivalce ter hkrati novi prebivalci na novo okolje.

Lahko finski model deluje tudi drugje?
Y fundacija verjame, da lahko model deluje kjerkoli v Evropi. “Hitre rešitve ni, a prvi korak je v spremembi načina, kako gledamo na situacijo,” zaključuje Kaakinen.

Brezdomci v Sloveniji

“Na vprašanje, koliko je brezdomcev pri nas, je nemogoče odgovoriti,” navaja Statistični urad (SURS) in poudarja,  da podatkov o brezdomcih ne zbirajo.

Po ocenah Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je bilo lani v Sloveniji 2.760 brezdomcev. “Gre za grobo oceno na podlagi programov, ki jih sofinancira MDDSZ, vendar v te programe niso vključeni vsi brezdomci, nekateri pa uporabljajo programe različnih organizacij in so zato lahko šteti več kot enkrat. Hkrati tudi beleženje števila brezdomcev v posamezni organizaciji ni natančno. Množico uporabnikov (brezdomcev) si je namreč nemogoče poimensko zapomniti, spraševati jih vedno znova po imenu in priimku pa je tudi neprimerno,” pojasnjuje SURS. Da je točno število brezdomcev zares nemogoče določiti, potrjuje tudi podatek društva Brezdomni do ključa, v katerem so združene vse organizacije, ki delajo z brezdomci; po njihovih ocenah je bilo v letu 2016 v Sloveniji nekaj več kot 6.700 brezdomnih oseb.

Veliko brezdomcev ima kot naslov stalnega bivališča prijavljen naslov centra za socialno delo, čeprav tam ne prebivajo; stalno prebivališče je pogoj za pridobitev denarne socialne pomoči. Število takih oseb se z leti povečuje; na začetku leta 2017 jih je bilo več kot 3.000. Vendar to nikakor niso vsi brezdomci; nekateri namreč naslova prebivališča sploh nimajo ali pa imajo prijavljen še naslov, kjer so nazadnje živeli. Prav tako pa lahko naslov CSD prijavijo kot stalno bivališče tudi druge osebe, npr. najemniki, ki jim lastnik najetega bivališča ne dovoli, da naslov tega bivališča prijavijo kot svoje stalno bivališče.

Vir: SURS, WEForum