Potica v Kaliforniji

Ana Gričar-Pirc je v Ameriko odšla pred sedemintridesetimi leti, sprva na počitnice, ki so trajale in trajale in na koncu postale življenje. Ustvarila si je družino, ima tri otroke in vodi dom za starejše v kalifornijski Santa Rosi. Enkrat na leto pride v Slovenijo, v rodno vasico Ravni pod Velikim Trnom, kot pravi ‘s čudovitim pogledom na Gorjance, od Novega mesta do Brežic z Zagrebom v ozadju.’ Slovensko govori tako dobro kot včasih. Prav nobena beseda ne izda, da je že toliko let izseljena, na pogovor pa se je pripeljala s svojim avtom, ki ji med obiski omogoča neodvisnost. Kot pravi, ima dve domovini, eno tu in eno za oceanom.

Kako se dekle iz Krškega odloči sama oditi v Ameriko? Ste bili namenjeni na počitnice ali ste bili odločeni, da odhajate za vedno?

“Razlogov za odhod je bilo več. Osem let sem si dopisovala s sosedom iz Krškega, ki je tedaj v San Franciscu živel že petnajst let in bila sem namenjena k njemu. Pa tudi doma ni bilo najbolj veselo, močno sem potrebovala veliko spremembo. Tako mi je sosed pomagal do vize in sem šla. Najprej v San Francisco, leto in pol kasneje pa v Santa Roso, kjer sem še danes in tu je moj dom. Vedno sem govorila, da je pri meni lahko samo eno – ali Slovenija ali Santa Rosa. Kot kaže, bo ostala slednja.”

Je bilo težko začeti znova, na drugem koncu sveta, stran od vsega poznanega?

“Bila sem v zvezi s Slovencem, tako da sem ohranjala stik s slovenščino, na nek način z domovino. Sem zelo prilagodljiva, tako da kakšnega kulturnega šoka nisem doživljala. Je bil pa na pričetku malce težaven jezik, v Ameriko sem odšla s petletnim osnovnošolskim znanjem angleščine. Nekje pet let je trajalo, da sem spregovorila čisto tekoče in po ameriško. Veliko sem poslušala radio in brala časopise, da mi je šel jezik v uho. Morda imam zaradi načina učenja danes čisto ameriški naglas.”

Kako pa ste pričeli službeno pot?

“Na začetku nisem delala, potem pa, ko so se rodili otroci in pričeli hoditi v šolo, sem dopoldneve pomagala v nekem skladišču rož, tam spoznala Slovenca s podjetjem v San Franciscu in pričela zanj izdelovati dele – tako sem delala kar nekaj časa kot kleparka, bila pa sem povsem samouka. Danes ne delam več tega, ampak skrbim za šest starejših ljudi v domu za starejše v Santa Rosi.”

Iz poklica kleparke v oskrbnico doma za starejše. Kako se je zgodil tak preobrat?

“Pred desetimi leti sem kupila hišo, v kateri je bil prej dom za starejše. Agentka me je peljala v to hišo in hiša me je sprejela, kupila sem jo in pričela obnavljati. To je trajalo eno leto, vmes pa sem naredila tečaje, pridobila licence in dovoljenja, da sem lahko naprej vodila dom starejših. Gre za manjši dom s šestimi posteljami, za starejše pa skrbim skupaj s tremi zaposlenimi. Tu tudi živim, imam pa še eno hišo, kjer se dobivamo z družino.”

Z otroki govorite slovensko in ohranjate kakšne navade, običaje?

“Z otroki danes govorimo angleško, sem in tja kakšen stavek v slovenščini. Starejša hči je bila dvakrat v slovenski šoli v Ljubljani in z malo truda bi zelo dobro govorila slovensko. A skozi generacije se jezik malo izgubi, sploh če si rojem v Ameriki. Sama pa ohranjam stike, se veliko družim z Jožetom Udovčem (slovenski izseljenec, zelo uspešen, med drugim je prvi Slovenec preletel Atlantik z ultralahkim letalom – op. av.) in pogovarjam s prijatelji, znanci. Vsako leto se vrnem v Slovenijo za tri do pet tednov in en teden traja, da zopet popolnoma spregovorim slovensko. Če ohranjamo slovenske navade? Seveda, sploh božič od nekdaj praznujemo prav tako, kot smo ga praznovali včasih v Krškem. Potica mora biti obvezno na mizi!”

Celotne pogovore iz sklopa zgodb iz tujine si lahko preberete v aktualni reviji Eko dežela.