Toskana in njeni naravni zakladi

 

 

Pokrajina v severno zahodnem delu italijanskega škornja je večja od Slovenije in ima skoraj še enkrat toliko prebivalcev. Toskansko največje bogastvo sta že od nekdaj rodovitna zemlja in mila klima. Tradicionalno kmetijstvo se je k sreči ohranilo predvsem na račun vedno bolj uveljavljene ekološke pridelave. Po tovrstnih pridelkih povprašujejo tako ljubitelji dobre hrane iz največjih toskanskih mest kot tudi vedno bolj številni turisti. Prav slednji so pred propadom rešili marsikatero staro posestvo.

Podeželski turizem se zopet prebuja

Nekoč so toskanski veleposestniki sklepali dolgoročne pogodbe s kmečkimi družinami, ki so obdelovale njihovo zemljo. Po teh pogodbah je lastnikom pripadalo do 40 odstotkov pridelka. Na ta način so bile družine motivirane za čim boljši pridelek, obenem pa so lahko brezplačno bivale na posestvu. Tovrstnega sodelovanje danes praktično ni več. Posestva so postala manjša, mnogi, predvsem mlajši lastniki, pa skušajo preživeti s turistično ponudbo.
Ena prvih, ki sta se pred nekaj več kot desetletjem odločila za podeželski turizem in ekološko kmetovanje, sta Mario Bartolozzi in njegova danska žena Tine. Za oba je bilo družinsko posestvo svojevrsten izziv, saj bi lahko udobno živela od dobro plačane zaposlitve. Središče posestva predstavlja Villa Stabbia, ki izvira iz 17. stoletja, do danes pa so jo večkrat predelali. V njej so bivale številne premožne družine, katerih grbi so ohranjeni na pročelju. O bogati zgodovini pričajo staro pohištvo in slike v sobah vile, katerih vrata včasih za hiter ogled odprejo tudi obiskovalcem.

Ko ni mlina za pridobivanje olja …

Zagnana zakonca sta začela z ekološko pridelavo kakovostnega oljčnega olja. Najprej je bilo treba obnoviti nasade oljk. Ohranila sta star način obdelovanja zemlje, ki je nekoč omogočal optimalno izkoriščenost, danes pa povzroča več dela. Na terasasto oblikovanih bregovih so najprej posadili oljke, pred njimi trte, vmes pa različno zelenjavo. Danes so mnoge trte propadle, tako da uspevajo le še tu in tam. Zato je obiranje grozdja precej zamudno opravilo.

S prvim pridelkom oliv sta se Mario in Tine znašla pred nepričakovanim problemom – v okolici ni bilo mlinov, primernih za pridobivanje ekološkega ekstra deviškega olja. Zato sta v kleteh stare vile začela olje stiskati kar sama. Sproti sta se marsikaj naučila in danes sta upravičeno ponosna na svojo pridelavo. Okoli 3000 litrov olja z lahkoto prodata.

S prvim pridelkom oliv sta se Mario in Tine znašla pred nepričakovanim problemom – v okolici ni bilo mlinov, primernih za pridobivanje ekološkega ekstra deviškega olja!

Oljčno olje prav posebnega okusa

Tine z olji in ekološkimi pridelki s posestva že od vsega začetka eksperimentira. Tako je po njenih zamislih nastalo več kot petdeset različnih kombinacij olja, z dodatki aromatičnih zelišč, sadežev in zelenjave. Najbolj uspešne so na voljo tudi kupcem. Olja so naprodaj v privlačnih steklenicah, v katerih se znajdejo tudi tako nenavadni dodatki, kot so čili, pomarančne lupine, meta in celo jurčki.
”Pomočniki na posestvu so sprva odločno nasprotovali mojim zamislim,” se ob obisku nasmeji Tine. ”Toda, ko so prvič poizkusili moja olja, so počasi priznali, da so res nekaj posebnega …” Med vodeno degustacijo, kakršno pripravlja Tine po predhodni najavi, sem ji lahko samo prikimaval. Oljčno olje s posestva je vrhunske kakovosti, z zelo nizko vsebnostjo kislin (manj kot 0,3 %). Po njem jeseni najbolj povprašujejo Italijani, ker imajo radi močnejši okus. Ta sčasoma postane blažji, zato je izvozu namenjeno vsaj pol leta staro olje.

Apartmaji namesto kmečkih bivališč

Kljub uspešnemu kmetovanju na posestvu največ prihodkov prinašajo turisti. Ti lahko bivajo v apartmajih, ki so urejeni v nekdanjih gospodarskih poslopjih in kmečkih hišah. Zgradbe so skrbno obnovljene v toskanskem slogu, kjer kot gradbeni material prevladuje kamen. Apartmaji z visokimi lesenimi stropovi so delno opremljeni s starim rustikalnim pohištvom, ki so ga našli v vili. Večina prejšnjih lastnikov je namreč ob vsaki menjavi staro pohištvo shranila v kleti. Na davno minule čase spominjajo tudi velike glinene posode, v katerih so nekoč shranjevali olje. Gostje si kljub bivanju na kmetiji želijo tudi čim več udobja. Zato so na razgledni terasi uredili bazen, ljubiteljem jahanja pa so na voljo konji.

Več kot le lenoben oddih

”Meni je najbolj všeč pomlad in jesen, pa tudi zima ima svoje čare,” med sprehodom pove Tine. ”Takrat je manj gostov, ponudba pa je skoraj bolj raznolika kot poleti. Pozimi le redko sneži, jeseni pa imamo na voljo veliko domačega sadja. Predvsem citrusov, od pomaranč, limon, mandarin pa do manj običajnih drobnih kumkvatov. Dobro uspevajo tudi marelice in kaki, v okoliških gozdovih pa rastejo gobe.” Bivanje pri Tine in Mariu je mnogo več kot lenoben oddih. Mimogrede se lahko seznanite z ekološkim kmetovanjem ter pridelavo olja in vina. V lepem spominu pa ostane tudi pogostitev s toskanskimi specialitetami. Villa Stabbia se nahaja nekje na pol poti med Firencami in Piso, le nekaj kilometrov stran od enih najbolj znanih toskanskih term – Montecatini terme.

V osnovi preproste jedi temeljijo na olivnem olju, na mizah pa se znajde vse od krepčilnih gostih juh, (priljubljena je zelenjavna juha ribollita), zelenjavnih jedi, do mesnih divjačinskih specialitet.

Brez obiska gostilne ne gre

Potepanje po Toskani ne more biti popolno brez obiska gostilne. V osnovi preproste jedi temeljijo na olivnem olju, na mizah pa se znajde vse od krepčilnih gostih juh, (priljubljena je zelenjavna juha ribollita), zelenjavnih jedi, do mesnih divjačinskih specialitet, zalitih s česnovo in paradižnikovo omako, kozjega sira pecorino, gobjih jedi pa do sladic, polnjenih s suhim sadjem, mandlji in drugimi oreščki. Največji sladkosnedneži si lahko za povrhu privoščijo še odličen sladoled – preverjeno!

 

Poleti si prenočišče zagotovimo vnaprej

Za prenočišča je pametno poskrbeti vnaprej. Še posebej v poletnih mesecih. Najbolj privlačno je bivanje na kakšnem starem posestvu. Enega najbolj zanimivih sem našel na vinorodnem griču v bližini kraja Greve in Chianti. Tu goste po kar naporni vožnji pričakuje nekdanji samostan, urejen v manjši kamniti hiši. Imenuje se Rifugium – Zatočišče po latinsko. Pred kakšnim desetletjem sta propadajočo hišo kupila partnerja Paolo in Paola. Skupaj z otrokoma iz prvih zakonov sta poskrbela za temeljito obnovo z mislijo na oddajanje apartmajev. V stari hiši sta ohranila veliko nekdanjega šarma. Predvsem z obnovo starih fresk, lesenih tramov, ki podpirajo strope in kamnitih kletnih prostorov. Apartmaje sta opremila z rustikalnim pohištvom in kuhinjami, ki spominjajo na čase naših babic. Vsak apartma je poimenovan po enem izmed toskanskih ptičev, ki goste pozdravlja s stenske slikarije v kopalnici.
Daleč od vrveža najbližjih mest se ni bilo težko prepustiti nekaj jutrom, ki jih je napolnilo ptičje petje, zajtrku na vrtu z razgledom na zasanjano pokrajino in spoznavanju številnih poti, ki se vijejo skozi gozdove in vinograde. Kdor ne more brez plavanja, pa ima na voljo tudi bazen. ”Če rad kuhaš, si kar postrezi s pridelki na vrtu!” me je takoj po prihodu presenetil Paolin sin Daniele. Pogosto kar sam skrbi za goste, le kadar se najavi večja skupina, priskoči na pomoč cela družina. Poleg domačih pridelkov gostom ponudijo vino iz lastnega vinograda, kakšno buteljko pa lahko dobijo tudi za domov …

Daleč od vrveža se ni bilo težko prepustiti nekaj jutrom, ki jih je napolnilo ptičje petje, zajtrku na vrtu z razgledom na zasanjano pokrajino in spoznavanju številnih poti, ki se vijejo skozi gozdove in vinograde.

 

Več informacij o obiskanih posestvih boste našli na: www.villastabbia.it, www.rifugium.it

 

Igor Fabjan