Indonezija bo 3 svoje narodne parke združila v biosferni rezervat
Indonezija pripravlja predlog, da tri svoje naravne narodne parke preoblikuje v biosferne rezervate: Sembilang, Betung Kerihun in narodni park gore Rinjani. Predlog bodo podali julija na mednarodni konferenci Človek in biosfera.
Narodni parki z ogroženimi vrstami živali
Narodni park Sembilang na jugu Sumatre pokriva prek 2000 kvadratnih kilometrov. Na tem področju je največ šotnega gozda in močvirij, imelo naj bi najbolj raznoliko skupnost obalnih ptic – prek 200 vrst. Tu je doma tudi največja kolonija belih štorkelj na svetu, ki so zaradi lova in izgube habitata na seznamu ogroženih vrst.
Narodni park gore Rinjani je na otoku Lombok in je tretji najišji vulkan v Indoneziji. Vrh je znan tudi kot sveti vrh, na katerega romajo številni hindujci.
Betung Kerihun narodni park na Borneu je gorsko okolje z dvema ekosistemoma: gorski deževni gozd in nižinski deževni gozd. Tu domuje prek 300 vrst ptic, okoli 162 vrst rib in vsaj 54 vrst sesalcev, med katerimi je ogroženi bornejski orangutan.
Kaj je biosferni rezervat?
Biosferni rezervat je območje, ki so ga predlagali njegovi prebivalci, ratificiral nacionalni odbor s programom UNESCO ‘Človek in biosfera (MAB)’, in ki dokazuje inovativne pristope k življenju in delu v sožitju z naravo. To so območja, na katerem se uresničujejo trije poglavitni cilji: ohranjanje naravne dediščine in biotske pestrosti, trajnostni razvoj ter znanstveno raziskovanje in spremljanje stanja (monitoring).
Izraz ‘biosfera’ se nanaša na vse kar oskrbujejo življenje na Zemlji: zemljo, vodo in atmosfero. Beseda ‘rezervat’ pomeni, da je to posebno področje priznano da uravnava in ohranjanja s trajnostno rabo. Izraz ‘rezervat’ ne pomeni, da so ti kraji izključeni iz človekove uporabe in razvoja. Humana uporaba prostora je pomemben del programa Človek in biosfera.
Vsako biosferno območje kaže praktične pristope za uravnoteženje ohranjanja in človekovo rabo območja. So odlični primeri pobud, ki temeljijo na skupnosti, ki varuje naravno okolje, hkrati pa zagotavlja nadaljnjo zdravo rast lokalnega gospodarstva.
Biosferni rezervat priznava, da je kakovostno gospodarstvo zahteva kakovostno okolje in da je ohranjanje narave pomembno za oba. Program je povsem prostovoljen. Oblast nad rabo tal in vodami se ne spremeni, ko se določi biosferni rezervat. Vladne pristojnosti in zasebna lastninska pravica ostanejo kot so bile pred imenovanjem. Svetovno mrežo biosfernih rezervatov sestavlja 621 rezervatov v 117 državah.
Biosfera ni nova raven birokracije, ni svetovna kulturna dediščina, ne ustvarja novih zavarovanih območij, ne ustvarja novih zakonskih predpisov in ne omejuje pravice državljanov. Osrednja območja teh rezervatov so običajno že pod strožjim režimom varovanja in so navadno že zavarovana s posebno nacionalno zakonodajo držav, na katerih ozemlju ležijo. Zelo pogosto gre za narodne parke ali naravne rezervate, nemalokrat pa tudi za območja, zavarovana z mednarodnimi konvencijami – na primer za območja mednarodno pomembnih mokrišč ali območja, vpisana v UNESCOv seznam naravne in kulturne dediščine človeštva.
Vir: Lonely Planet, Wikipedia
