Pokopališča kot arhiv zgodovinskih obdobij

Še do nedavnega so pokopališča v zavesti ljudi veljala zgolj za ograjene prostore, namenjene pokopavanju in spominu na umrle. To velja še danes, a hkrati jih vse bolj razumemo tudi kot park s kulturno dediščino, muzej na prostem, arhiv zgodovinskih obdobij oziroma umetniško galerijo določenega časa.

»Z namenom ozaveščanja o pomenu kulturne, zgodovinske in umetnostne dediščine pokopališč ter izmenjave izkušenj na področju ohranjanja in promocije pokopališč tudi s turističnega vidika je bilo leta 2001 ustanovljeno Združenje evropsko pomembnih pokopališč (Association of Significant Cemeteries in Europe – ASCE). V združenju smo uresničili zamisel o Poti evropskih pokopališč, kjer se skozi vodene oglede in dogodke pokopališča predstavijo kot turistične točke posameznega mesta in se osvešča o pomembnosti evropske kulturne dediščine,« opisuje današnji pogled na pokopališča mag. Lidija Pliberšek, direktorica Pogrebnega podjetja Maribor in predsednica ASCE, ki povezuje 179 pokopališč v 22 evropskih državah.

Nered svobodnega oblikovanja

Nekoč veličastne in umetelno izdelane grobnice, ki so poudarjale pomembnost pokopane osebe in jih lahko vidimo denimo v starejšem oziroma začetnem delu osrednjega ljubljanskega pokopališča Žale, so se v zadnjega pol stoletja umaknile bolj preprosti arhitekturi nagrobnih spomenikov oziroma ureditve grobov.

»Pojavil se je celo nered svobodnega oblikovanja,« kot pravi štajerski kipar Franc Tobias: »Spomeniki pogosto znajo preočitno poudariti predvsem standard (svojcev) pokojnega. Svoje prispeva tudi globalizacija okusov, nemalokrat tudi neskladja. Še pred stotimi leti so bila slovenska pokopališča stilsko razmeroma enotna. Na zahodnem delu države je sicer zaznati vpliv italijanskega sloga oblikovanja kamna vseh mogočih oblik, na vzhodnem pa so oblike ostale nekoliko bolj avstrijsko umirjene.«

Nagrobni spomenik naj se arhitekturno ujema s pokopališčem

»Pri oblikovanju spomenikov se ljudje sicer največkrat zgledujejo po nagrobnikih ‘svojega’ pokopališča in iz njih izberejo elemente po svojem okusu. Spomeniki niso preveč razkošni, tudi ne izrazito minimalistični,« pa o sodobnih trendih oblikovanja nagrobnih spomenikov pove direktor Javnega podjetja Žale mag. Robert Martinčič.

Če so bili grobovi nekoč urejeni tako, da so imeli večjo površino namenjeno za cvetje, pa po besedah direktorice Pogrebnega podjetja Maribor zdaj že kar nekaj časa velja trend, da je grobno mesto v večini pokrito z granitno ploščo z manjšim prostorom za zasaditev cvetja. To so večinoma trajnice, ki ne terjajo veliko vzdrževanja. »V bistvu je vsa nagrobna oprema odraz sodobnega časa z malo časa za pogosto urejevanje groba oziroma je zamišljena tako, da ne potrebuje veliko vzdrževanja,« pojasni Pliberškova.

Pokojnik v državni lasti

Severnoevropski in narodi na srednjem vzhodu so pokojnike upepeljevali že v zgodnji kameni dobi okoli leta 3000 pr. n. š. Z uveljavljanjem Krščanstva navada kremiranja za okoli 1500 let izgine iz Evrope. Spet bolj prakticirana postane pred dobrim stoletjem. Prvo upepeljevalnico v Sloveniji smo dobili leta 1977 v Ljubljani, nekaj let kasneje tudi v Mariboru. Žarni pokop je hitro prevladal klasičnega (s krsto). Tako je danes v urbanih okoljih že 90 % žarnih pokopov, na bolj tradicionalnem podeželju pa okoli 50 %.

Pokopališča so se prilagodila in – tudi zaradi prostorske stiske – uredila žarne grobove v žarnih zidovih.

Pepel pokojnika je mogoče tudi raztrositi, vendar pa Zakon s področja pogrebne in pokopališke dejavnosti določa, da se raztros lahko opravi le na posebej določenem prostoru na pokopališču ali v morju. Upepeljeni ostanki našega tuzemskega bivanja so namreč bolj ali manj v lasti države, oziroma svojci z njimi ne smejo prosto razpolagati, ali jih morda celo imeti doma.

Po slovenski zakonodaji svojci žare ne morejo denimo pokopati na svojem vrtu ali pepel raztrositi, kjer si zaželijo. Če bi želeli pepel pokojnika raztrositi, denimo po njemu ljubih slovenskih hribih ali v Bohinjsko jezero, Zakon določa, da je treba vložiti posebno prošnjo na krajevno upravno enoto in upati na ugodno rešitev. Žaro v vitrini dnevne sobe ali pokopano na domačem vrtu lahko imajo v Veliki Britaniji, Franciji in ZDA.

Vlado Kadunec

Članek je v celoti objavljen v reviji Lupa oktober 18.