Slovenski narod se je oblikoval z gorami

Generalna skupščina Združenih narodov je leta 2003 za Mednarodni dan gora razglasila 11. december. Na ta dan povsod po Sloveniji in svetu potekajo dogodki z namenom opozoriti na pomen gora za življenje in za ohranjanje biotske raznolikosti ter na pomen varovanja in trajnostnega razvoja gorskih območij. Vsako leto je Mednarodni dan gora posvečen drugi temi, pomembni za trajnostni razvoj gorskih območij.

Kot povedo na Planinski zvezi Slovenije, so gore pred nekaj stoletji  predstavljale domovanje dobrih in zlih duhov, bogov in drugih mističnih bitij, ki so po verovanju prebivalcev pod njimi krojili njihovo vsakdanje življenje v dobrem in slabem. Iz tega je izviralo njihovo strahospoštovanje do visokih vrhov, njihovih snežnih pokrival ter moči vetra, neurij, plazov in vseh drugih pojavov in nevšečnosti, s katerimi so se gore branile pred vsiljivimi prvopristopniki in osvajalci nekoristnega sveta. V tem lahko iščemo tudi njihov spoštljiv odnos in hvaležnost do gore, ki jim je dovolila povzpeti se na njen vrh v čistem, plemiškem boju človek-gora, by fair means. Najvišje gore sveta so bile osvojene, pa nikdar premagane, kajti tanka ločnica med uspeti in biti pogubljen je vedno prisotna. Tudi danes.

Pritiski na (naše) gore so veliki

Slovenske gore naj bi po podatkih Planinske zveze letno obiskalo med 1,4 in 1,6 milijona ljudi, kar pomeni, da so pritiski na gorska območja precejšnji. »Planinarjenje in pohodništvo sta na vrhuncu v poletnih mesecih in je težko omejiti množičnost. Da bi se izognili preveliki obremenitvi Triglavskega pogorja v poletnih mesecih, se v planinski organizaciji že več kot dvajset let trudimo razpršiti obisk na vsa gorska in hribovita območja v Sloveniji ter spodbujamo obiskovanje zunaj glavne poletne planinske sezone, seveda ob primerni opremljenosti in ustrezni psihofizični pripravljenosti.«

Slovenci smo narod gora

Pogosto slišimo, da smo Slovenci narod gora, da so gore, tiste, ki so nas ščitile pred tujimi vpadi, nas izoblikovale, v gorah pa smo bili varni pred zgodovinskimi pretresi v zibelki Alp. In, kot povedo na društvu CIPRA Slovenija, smo goram vračali s skrbnim in premišljenim rokovanjem z okoljem, sobivanjem ipd. »Planinci/alpinisti upoštevajo bonton in pravila v gorah – ne trgajo rastlin, ne kurijo, niso glasni, hodijo po obstoječih poteh, odnašajo smeti, s čimer bistveno pripomorejo k manjšemu vplivu na gorski svet. Menimo pa, da smo Slovenci to zavedanje že osvojili, predvsem po zaslugi dolgoletnih akcij Planinske zveze Slovenije,«  povedo. Na Planinski zvezi Slovenije še pojasnijo, da po svojih močeh pomagajo planinskim kočam pri urejanju čiščenja odpadnih voda ter podpirajo in aktivno sodelujejo pri projektih trajnostne mobilnosti v gorskem okolju.

Andrej Povalej, 39 let

»Slovenci smo nori«

»Razlog, da se odpravim v gore, je seveda razgled in mir – zato poleti izbiram take vrhove, kjer ni veliko ljudi. Moj največji ponos je morda Großglokner, pogorje Monte Rosa, nadmorske višine 4600 in večkratni zimski vzponi. Slovenci smo zagotovo narod gora, saj živimo blizu njih, se veliko gibljemo in družimo v gorah. Nikoli ne bom pozabil, ko smo spali v koči v Dolomitih in smo se odpravili ob peti uri zjutraj naprej. Tri ure ni bilo nikogar še za nami. Samo mi – nori Slovenci.«

Jan Rupar, 24 let

»Moj cilj je Mount Everest«

»Gore so posebna stvar v življenju. Vedno bolj nas, Slovence, vabijo in imamo tudi zelo veliko dobrih alpinistov. Je pa res, da so hribi in gora postale komercializirane, saj se vedno več ljudi odlloča za svež zrak, mir in tišino. Moj največji ponos je bil, ko sem stal na vrhu Großgloknerja na 3798 metrov nadmorske višine v Avstriji. Moj cilj v življenju je en in edini – osvojiti največjo goro na našem planetu, Mount Everest 8848 in K2, ki velja za najzahtevnejšo goro na svetu.«

Alenka Klinar, 30 let

»Vsak od nas išče prostor, kjer se počuti svobodnega«

»Premagovanje izzivov v gorah prinese tudi izjemno zadovoljstvo, kar pa človeka zelo osrečuje. Največja želja je bila plezanje v severni triglavski steni, kar lahko izpostavim kot osebni ponos, pa tudi preplezana smer v Val Rienzi (Tre Cime di Lavaredo), Dolomiti. Vsak od nas išče nek prostor, kjer se počuti sproščenega, svobodnega, srečnega. Ne vem točno, zakaj, vendar sem to našla med visokimi hribi, gorami. Mogoče zato, ker gore dajejo zgled, da v življenju ni nič nemogočega.«

Kristina Žnidar