Gostujoča kolumna: Dom za starejše me noče vzeti – 2. del

12. marca, 2020
Mišel Ristov 'Amo', socialni delavec
Gostujoča kolumna: Dom za starejše me noče vzeti – 2. del

Ko je dom za starejše nedosegljiv. Nič čudnega, glede na to, koliko mest v domovih nam v Sloveniji primanjkuje. In glede na to, da se nič ne premakne že predolgo… 

Domska oskrba ljudi, s katerimi se povečini srečujem skozi svoj poklic, t.j. starostniki, je časovno oddaljen pojem. Marsikateri izmed starostnikov, ki mu pomagam izpolnjevati vloge za sprejem v dom upokojencev, ga verjetno letos ne bo dočakal. Sedaj pa je državo zajel še vsesplošni množični preplah pred novim koronavirusom (COVID-19), ki je nekatere domove vsaj začasno omejil pri sprejemu novih stanovalcev, hkrati pa kot »rizične« označil starostnike, ki so se slučajno nahajali v bolnišnicah, kjer so odkrili prve primere virusa tudi pri nas.

Preberite tudi: Dom za starejše me noče vzeti – 1. del

V tem tednu me še zmeraj na oddelku čakata gospa Metka in gospod Miran, za katera dva žal še vedno nimam vzpodbudnih novic o možnosti sprejema v institucionalno oskrbo. Pridružila pa se jima je gospa Melita. Zdi se mi, da so v zadnjem obdobju, ko mediji (rekordno) intenzivno poročajo o alarmantni problematiki nameščanja v domove, tudi starostniki že zaznali, da je potrebno na dom počakati nekaj časa.

Vlogo za domsko varstvo je treba podati prej …

Gospa Melita sama je omenila, da je smiselno vlogo za domsko varstvo podati prej – ne takrat, ko že nastopi sila – saj imaš potem nekaj več možnosti, ali pa si jo verjetno podal vsaj pred najnovejšimi prosilci. Sama jo je ob pomoči nečakinje, v sebi najbližji DSO, podala dve leti nazaj, malo pred 70. rojstnim dnevom. »Za vsak slučaj,« je povedala, če se ji kaj zgodi. Gospe bomo verjetno lažje uredili nastanitev, kot popolnoma »svežim« prositeljem, a trenutno bo potrebno še nekoliko počakati, da se množični kaos okoli potencialne epidemije umiri.

Cene domov od 600 pa tudi do 1.300 evrov!

Ni pa prepričana, kako bo finančno zmogla dom za starejše plačevati, ko bodo splahneli prihranki, ki jih je, kot pravi, zgolj za nekaj mesecev. Cene domov se pri nas namreč gibljejo od 600 evrov naprej – in to za stanovalce v t.i. »hotelskem« delu, ki so popolnoma samostojni. Premo sorazmerno s potrebo oskrbe pri starostniku ali starostnici se tudi cena institucije viša. V privatnih domovih s koncesijo lahko torej takšna cena naraste tudi do okrog 1300 evrov (!) za nepomično osebo. Kdo neki pa ima sploh tako visoko »penzijo«?

Pljunek v morje je pri nas takih ljudi. In kaj storijo starostniki, ki kot gospa Melita nimajo zakonskih obvezancev (partner, otroci), ki bi doplačevali zanje ali si le ti ne zmorejo tega privoščiti? V primeru gospe Melite bo razliko pokrila njena občina – a tudi to ima svoj davek. Priknjižba na majhno stanovanje, ki ga ima gospa v lasti. V primeru, da bi kdorkoli po njeni smrti želel stanovanje podedovati, bi moral torej za vsa doplačila občini vrniti denar. Praksa kaže, da je to zelo redko in na tak način tudi občine pridejo do »svojih« nepremičnin.

Čakanje na dom doma – sama, nepomična, ob le kaki uri pomoči

Gospa Melita pravi, da stanovanja tako ali tako ne bo potrebovala, če bo potem doma v domu. Volk sit, koza cela. Pa je res tako? A tople vode tukaj več ne moremo odkriti, saj o omenjenem stanju čebljajo že v vsaki vasi, do spremembe pa bo gospa samo čakala – če bo imela »srečo«, bo še dovolj časa bolna, da bo dočakala premestitev iz bolnišnice v dom.

V nasprotnem primeru se zna zgoditi, da ga bo, kljub relativno visokemu mestu na seznamu, morala počakati doma sama, nepomična, ob zgolj kakšni uri plačljive pomoči na dan …

 


Nazaj na kategorijo ZANIMIVO.

(Visited 1.006 times, 1 visits today)