Freegani: Namesto v trgovino po hrano v smetnjake

1. februarja, 2018
Freegan Milton Saier, profesor biologije

V začetku devetdesetih se je iz raznovrstnih anti potrošniških in okoljskih gibanj po ameriških mestih oblikovalo novo aktivistično gibanje – freeganstvo. Gre za ljudi, ki so se odločili, da bodo živeli od tega, kar se da dobiti zastonj. Hrano ‘nakupujejo’ kar v smetnjakih.

Freegani nasprotujejo materializmu, potrošniškemu pohlepu in konformizmu današnje družbe. Odvrženo hrano in predmete iz smeti pobirajo predvsem zaradi udejanjanja svojih okoljskih načel, ne pa zavoljo dejanskih potreb in pomanjkanja denarja. Med njimi so tako menedžerji, profesorji, odvetniki, zdravniki oziroma ljudje vseh poklicev in starosti.

Odvrženo hrano in predmete iz smeti pobirajo predvsem zaradi svojih okoljskih načel, ne zaradi pomanjkanja denarja.

FREEGANI Sadna tržnica v enem od smetnjakov

V smetnjakih je dovolj dobre hrane

»Namesto da v trgovini za hrano v pol ure zapravim sto dolarjev, jo z brskanjem po smetnjakih v enakem času naberem za dvesto. Trgovski centri dnevno odvržejo vsaj za petsto do tisoč dolarjev užitne hrane. Nekaj zaradi preteklega roka uporabe ali morda zaradi poškodovane embalaže oziroma artikla samega. V smetnjakih je ogromno brezhibne hrane, še nikoli zaradi tega nisem imel zdravstvenih težav. Med ‘kolegi’ ki živijo na enak način, še nisem slišal za nikogar, ki bi se zastrupil. Iz smetnjakov pobrano hrano je treba le očistiti in pravilno uporabiti,« mi je pred leti razlagal Milton Saier, profesor biologije na kalifornijski univerzi v San Diegu, ko sem nanj naletel ob neki trgovini z živili. Čil možakar že v sedmem desetletju življenja, z dobro plačo, se s hrano na tak način oskrbuje že okoli trideset let. Njegove ‘trgovine’ so skrite za supermarketi in tržnicami, hotelskimi kompleksi, gostilnami ali pekarnami oziroma povsod tam, kjer se dnevno tako lahkotno odvrže ogromne količine hrane. Profesor Saier polovico svoje plače nameni v humanitarne namene.

Med freegani so ljudje vseh poklicev in starosti.

»Dokler vse potrebno za življenje najdemo v smetnjakih, pri tem pa nismo zahtevni in se požvižgamo na potrošniške navade, je delo za mesečno plačo potrata časa,« je dodal možakar, ki je spremljal profesorja Saierja.

Freegan Expedition

Preživeti se da brez denarja

Zdravnik Burt Harris pa je razložil, da ga je jezilo, ko je med zavrženimi rečmi poleg veliko užitne hrane opazil tudi ogromno še čisto dobrih oblačil, delujočih telefonov, računalnikov, iPodov … To ga je prignalo do tega, da se je z ženo Constance, gradbeno inženirko, pridružil gibanju oziroma takemu načinu življenja. »V uri zlahka nabereš hrano, vredno od sto do tristo dolarjev. Zdaj, ko se z delom ne zaganjava več tako kot nekoč, imava več časa zase, za prijatelje in družino. Freegansko življenje je pravzaprav precej lahkotno, kajti zavrženih, uporabnih stvari v smeteh nikoli ne zmanjka,« sta razlagala zakonca Harris.

Freegan v svoji trgovini

Uporniki potrošništva

Najbolj zapriseženi freegani so ljudje, ki so se odločili, da bodo živeli od tega, kar se da dobiti zastonj. Namesto da bi šli po nakupih, pohištvo, čevlje, hrano, oblačila in druge življenjske potrebščine ‘nabavljajo’ brezplačno. Ali vsaj po metodi menjave. Zato njihovo preživljanje ni odvisno izključno od delovnega razmerja, svoj čas večkrat raje namenijo krepitvi družbenih vezi in prostovoljnim delom.
Nekateri jih imenujejo za dvoličneže, češ, saj s pobiranjem materialnih dobrin – iz smetišč – in njihovo uporabo tudi sami sodelujejo v potrošniških procesih. Freegani pa odgovarjajo, da vsaka njihova še tako majhna aktivnost šteje kot prispevek k zmanjševanju potrošniškega kroga.
Organizirani naberejo več kot potrebujejo zase, z viškom nabrane hrane ali drugih življenjskih potrebščin pa podpirajo reveže pa tudi človekoljubne organizacije, ki skrbijo za njih. Pomagajo tudi s prostovoljnim delom, saj imajo več časa. V manjših krajih, kjer je freeganstvo močneje razvito, je opaziti več prijaznosti v medčloveških odnosih, več kulture in izobraževanja, zmanjšanje revščine, nasilja in kriminala.
Največ praktikov takega stila življenja zunaj meja ZDA je v Veliki Britaniji, na Švedskem, Braziliji in Južni Koreji pa tudi v Avstraliji in Novi Zelandiji.

 

Vlado Kadunec

Članek je bil objavljen v reviji Lupa maj17.

(Visited 172 times, 1 visits today)