Skorš – za posladek in okras
Skorš (Sorbus domestica), eden izmed manj znanih jesenskih sadežev je nekoč krasil številne domačije v vinorodnih območjih Slovenije. Danes pa nanj naletimo le še redkokje, čeprav je dozorel sadež izvrstnega okusa!
Nekoč so jih sadili predvsem zaradi uporabe pri pridelovanju vina. Plodove so dodajali moštu ali vinu kot sredstvo za bistrenje in naravni konzervans. Ko se je za ta namen uveljavila žveplena kislina pa je skorš izgubil svojo vlogo.
Trdi so neužitni
Sadeži rastejo v šopih in so podobni drobnim jabolkom ali hruškam. Konec septembra se sprva zeleno rumeni plodovi že začnejo barvati rdeče. Sprva so trdi in trpkega okusa. Užitni postanejo šele nekaj tednov kasneje, ko se zmehčajo in umedijo. Takrat že začnejo odpadati z vej, zato jih je dobro obrati prej in počakati da se zmehčajo. Takrat se tanka lupina obarva rjavo. Meso je prijetno sladko kislega okusa, notranjost pa vsebuje drobne peške. Podobno kot nešplja vsebuje veliko čreslovin, pektina, kislin in vitamina C.
Najboljši so sveži sadeži
Najbolje se je sladkati s presnimi sadeži, dobro pa se obnesejo tudi za predelavo v marmelado in džem. Zaradi majhne vsebnosti sladkorja skorš običajno dodajajo drugim sadežem – jabolkom, hruškam, grozdju. Ponekod iz drobnih plodov pridobivajo sok, žganje in vino. Sadeži imajo tudi zdravilne učinke, saj učinkujejo razkuževalno, ugodno vplivajo na prebavo in imajo antioksidacijsko vlogo.
Skorš izvira iz Male Azije. Ni zahtevno drevo, saj uspeva tudi na bolj revnih, apnenčastih tleh. Dobro prenaša tako sušo kot nizke temperature, obilneje pa rodi na bolj sončnih legah.
