<![CDATA[Ob praznikih velja kakšno zapisati o – praznikih. Ker je praznična miza pomemben element prihajajočih dni, smo se tokrat osredotočili na prehrano – na sodobno, pa tudi na tisto tradicionalno praznično. Da se v svetu, ki drvi s svetlobno hitrostjo, ne pozabi tradicije. Pogovarjali smo se z etnologom Janezem Bogatajem.
Kateri so v svojem bistvu osrednji elementi božičnega praznika?
Božič kot praznik Kristusovega rojstva ne sodi med najstarejše krščanske praznike. Najstarejši med njimi je velika noč. Pričevanja o praznovanju božiča segajo v 4. stoletje, ko naj bi se to praznovanje že ustalilo in postalo po pomenu takoj za veliko nočjo. Pravzaprav lahko govorimo kar o božičnem obdobju, ki se začenja z adventom in traja do praznika Kristusovega krsta. Advent pomeni prihod, ponovno rojstvo Kristusa. To je obdobje štirih, prvotno petih, adventnih nedelj, ko se ljudje na zunaj in znotraj pripravljajo na Kristusov prihod. To pomeni, da urejajo in krasijo svoja bivališča, poskrbijo za adventne vence (ki so protestantski »izum«), jaslice, božično drevesce ter se hkrati tudi notranje, duhovno pripravijo na ta pomemben dogodek. Seveda so praznovanje božiča spremljale kar nekaj stoletij številne spremembe, ki nam pojasnjujejo različnosti in podobnosti številnih dejanj v božičnem času. Ritualne prakse, ki so se ohranile ali pa so le še stvar zapisanega zgodovinskega spomina, imajo temelj v dejstvu, da je božič začetek novega leta. Vsa dejanja imajo značilnosti obrambe pred vsem slabim in nevarnostmi, zavarovanja zdravja in sreče ljudi ter domačih živali in želje, da se izve, kakšna bo prihodnost.
Božični in novoletni prazniki v povezavi s prehrano, danes in včasih – kje so največje razlike?
Največje razlike na prehranskem področju so prav gotovo v razumevanju vloge in pomena božičnih prazničnih jedi. Sodobne božične večerje in kosila so dejansko postala le dejanja uživanja bolj ali manj prazničnega obilja, brez posebnih in osebnih poglobitev ter razumevanja njihovega pomena. K temu nas je privedel potrošniški način razmišljanja in usmeritev na zunanjosti ali »površine«, v primerjavi z nekdanjimi ritualnimi, obrednimi pomeni. Seveda se že v predprazničnem obdobju pojavljajo številni članki, oddaje na televizijah, tečaji in še kaj, ki poskušajo ljudem povedati, kakšne in predvsem katere so t.i. tipične božične jedi. Tudi to dokazuje, da ustvarjamo stereotipe, ker več ne razumemo, kaj pomeni praznično omizje. To ni miza z nekimi obveznimi, tipičnimi jedmi, ampak predvsem skupnost vseh, ki za mizo sedijo, se družijo, pogovarjajo ob ugaslem televizorju, pozabijo na hlastanje za dohodki, tudi na revščino in druge tegobe, ki jih spremljajo ob vsakdanjikih in praznikih skozi celo leto. Zadnja leta opažam, da prav ob božiču in tudi na Silvestrovo narašča število posameznikov in družin, kjer se na ta praznika posvetijo lastni pripravi določene jedi, ki je nekaj posebnega. To posebnost lahko označuje pogled v kuharsko dediščino staršev ali starih staršev ali odkrivanje nekih posebnosti z drugih kulturnih okolij. Oboje lahko označim kot zelo pozitivno.
“Prehrano božiča zagotovo označujejo vsaj tri temeljne skupine jedi, ki jim lahko sledimo v zgodovinski razvoj, seveda s številnimi spremembami: božični kruh, koline in pogače.”
Katere jedi označujejo božič?
Prehrano božiča zagotovo označujejo vsaj tri temeljne skupine jedi, ki jim lahko sledimo v zgodovinski razvoj, seveda s številnimi spremembami: božični kruh, koline in pogače. Med slednjimi najbolj izstopajo potice in med njimi so najbolj božične orehova, lešnikova, rožičeva in medena.
Kaj je pravzaprav tipična božična in kaj novoletna prehrana ter kakšna je simbolika?
Jedi božično novoletnega časa nimajo tako velike in globoke simbolike v primerjavi z velikonočno. Največjo simboliko ima prav gotovo božični kruh, ki ga na različnih koncih Slovenije in tudi v našem kulturnem prostoru zunaj slovenskih meja zelo različno imenujejo. Morda je najbolj znan kot poprtnik, imenuje pa se tudi miznik, mižnjek, župnik in še številna druga poimenovanja poznamo. To je resnično obredni kruh, ki mora biti in je še marsikje na mizi vse tri božiče. Gospodinje ga tudi primerno okrasijo s testenim okrasjem, ponekod pa spečejo kar tri različne hlebce. Mojstrstvo priprave tega kruha so morda najbolj ohranile in razvile ženske na območju velikolaške občine. Druga značilna jed tega časa, ki ima nekaj simbolike, je prav gotovo svinjska glava in na sploh svinjsko meso. Nikakor ni dobro, da je na mizi perutnina, zlasti ne kokoši, petelini in piščanci. Prašič ali svinja namreč z rilcem rijeta naprej, perutnina pa s kremplji praska nazaj, kar naj ne bi bilo ravno obetavno za vsestransko napredovanje v novem letu.
”Nikakor ni dobro, da je na mizi perutnina, zlasti ne kokoši, petelini in piščanci. Prašič ali svinja namreč z rilcem rijeta naprej, perutnina pa s kremplji praska nazaj, kar naj ne bi bilo ravno obetavno za vsestransko napredovanje v novem letu.”
Če bi želeli letos med prazniki jesti kot včasih, kaj bi se znašlo na mizi v katerem delu Slovenije?
Praznična omizja po posameznih slovenskih pokrajinah se še vedno razlikujejo, zlasti po vaseh. Adventni čas je namreč tudi čas kolin, torej palete najrazličnejših svežih, poltrajnih in trajnih izdelkov iz prašiča ali svinje. Ti se po posameznih pokrajinah močno razlikujejo in tako sooblikujejo pestrost prazničnih jedi. Ob vašem vprašanju, če bi hoteli letos med prazniki jesti kot včasih, pa še tole: Menim, da ni nikoli dobro, da si postavljamo tako izhodišče, saj nas lahko kaj hitro privede v nekakšno ‘muzejsko’ varianto praznika. Prizadevati si sicer moramo, da spoznavamo bogato kulturno dediščino prazničnih jedi in načinov prehranjevanja v različnih obdobjih zgodovinskega razvoja. Vendar le zato, ker nam omogoča nove in nove oblike prazničnih ustvarjalnosti, po meri naših časov in za bolj kakovostno doživljanje praznikov.
]]>
