Černobil – obletnica najhujše jedrske nesreče

28. aprila, 2020
Vlado Kadunec

Potikali smo se po mrtvih ulicah Černobila in Pripjata, kjer je čas že dodobra načel stavbe, preraščajo jih trava, grmičevje in drevje. Še več kot 30 let po najhujši jedrski nesreči v zgodovini nas je spremljalo grozljivo opominjajoče ropotanje Geigerjevih števcev koncentracije radiacije, ki je občasno povišala svoj ton in opozarjala, da ni modro stopiti s poti, po katerih nas je vodil vodnik.

Drugi dan po eksploziji enega od štirih reaktorjev v jedrski elektrarni Černobil, ki se je zgodila 26. aprila leta 1986, in potem, ko je že umrlo 28 gasilcev, ki so dušili ogenj v samem središču požara, so oblasti spoznale, da je radiacija, ki se je širila iz delno porušenega reaktorja, smrtno nevarna. Oklevajoče so izdale ukaz za izselitev skoraj 50.000 tisoč prebivalcev iz tri kilometre oddaljenega mesta Pripjat, kjer so živeli skupaj s svojimi družinami. Območje, nekaj manjše od Gorenjske, so nato v radiju 30 km od središča eksplozije tesno zaprli z vojsko in policijo. Poteklo bo več stoletij, da učinki sevanja ne bodo več nevarni za zdravje.

»Oče je tistega dne prišel domov in nam pobito dejal, naj vzamemo le dokumente in nekaj osebnih stvari. Vse drugo moramo po ukazu oblasti pustiti tu, saj naj bi se vrnili že čez nekaj dni. Nikoli se nismo vrnili,« mi je med dveurno vožnjo v Černobil pripovedovala Svetlana, vodička v turistični agenciji v Kijevu, specializirani za obiske Černobila, ki je oddaljen dobrih 100 km od glavnega mesta Ukrajine.

10 tisoč turistov letno

Leta 2011 so območje namreč odprli za turistične oglede, kar je v javnosti vzbudilo veliko zanimanje. Nemudoma so ga obiskale številne reporterske ekipe, grozljivost zapuščenega mesta pa je izkoristil tudi Hollywood in še istega leta posnel grozljivko Černobilski dnevniki ter 5. del akcijskega filma Umri pokončno. Danes območje najhujše nesreče v zgodovini jedrske energije obišče okoli deset tisoč turistov letno.

Enodnevni izleti v Černobil so hit turistične ponudbe Kijeva. Celodnevni izlet stane – odvisno od agencije – od 70 do 120 evrov. Za doplačilo 7 evrov lahko dobite tudi kosilo v menzi nekdanje elektrarne, kjer lahko pokramljate z osebjem, ki danes čisti in vzdržuje območje pogorišča, ki ga obdaja sarkofag iz skoraj 10.000 ton iz betona in železja.


Kot večno opozorilo nad polemikami o jedrski energiji

Po podatkih Mednarodne agencije za jedrsko energijo (IAEA) v tem trenutku (podatki 2019) v 31 državah po vsem svetu deluje 453 jedrskih reaktorjev, od tega jih 48 % deluje v Evropi, 29 % v Severni in Južni Ameriki ter 23 % v Aziji in Južni Afriki. Vse jedrske elektrarne skupaj proizvedejo približno 10–15 % svetovne proizvodnje električne energije. V izgradnji je 55 novih reaktorjev, načrtovanih jih je še 154. Kljub temu da že vrsto let potekajo polemike o varnostni upravičenosti delovanja oziroma gradnje novih jedrskih elektrarn, zagovorniki predlagajo gradnjo še več kot 300 reaktorjev. Nad polemikami o jedrski energiji kot ‘zanesljivi in konkurenčni oskrbi z nizkoogljično energijo, na katerega naravni pogoji bistveno ne vplivajo’, pa kot opozorilo nenehno visi največja jedrska katastrofa vseh časov v Černobilu.


Nihče ni točno vedel, za kaj gre

Svetlana je bila v času najhujše nesreče v zgodovini jedrske energije stara štiri leta in se le delno spominja dogodkov, ki so potekali ob evakuaciji Pripjata. Oče ji je kasneje pripovedoval, da so prvi dan po eksploziji, ki se je zgodila sredi noči, mnogi v mestu čutili glavobol in v ustih okus podoben kovinskemu, ne da bi natančno vedeli, za kaj gre. Le delno so vedeli, da se je v elektrarni zgodila nekakšna nesreča, vendar jim oblasti niso povedale, za kaj gre, saj pravzaprav še sami niso natančno vedeli, kakšne so, oziroma bodo posledice eksplozije v reaktorju 4. Tudi vodilno osebje elektrarne ni imelo kaj dosti izkušenj z jedrsko energijo, prišli so iz vse tedanje Sovjetske zveze z izkušnjami iz manjših klasičnih elektrarn. Analize meritev radiacije so kasneje razkrile, da je bilo sevanje neposredno po eksploziji stokrat močnejše kot ob eksploziji prvih atomskih bomb v Hirošimi in Nagasakiju, s katero so Američani ob koncu druge svetovne vojne prisilili japonsko vojsko v vdajo.

Pripjat je obetal lepo prihodnost

Mesto Pripjat – primerjali bi ga lahko s približno velikostjo Celja – je bilo ob nesreči staro komaj 16 let. Zgradili so ga leta 1970 prav za delavce elektrarne in njihove družine. Zaradi pomembnosti objekta, ki naj bi postal največja jedrska elektrarna v Evropi, so bile plače delavcev nekaj višje od običajnih v takratni Sovjetski zvezi. Tudi mesto samo je bilo urejeno po višjih standardih, ki bi jih bilo veselo tudi vsako mesto na Zahodu. Prebivalcem je bil na voljo bolnišnica, trije pokriti bazeni, telovadnice, kinodvorane, kulturni domovi in plesišča. V vsaki četrti je bila šola in več vrtcev, med bloki so na zelenicah stala številna otroška igrišča, veselili so se novega zabaviščnega parka. Prebivalstvo mesta je bilo večinoma staro pod 30 let, skoraj vsak dan sta v mestni porodnišnici na svet prijokala dva novorojenčka.

Vrtiljak …

V Pripjat je drugi dan po nesreči prihrumelo 1300 avtobusov, ki so iz mesta odpeljali vse njegove prebivalce. Da bi ljudem, ki so čakali, da jih razporedijo nanje, vsaj za trenutek zmanjšali zmedene misli ob hitrih dogodkih po nesreči, razburjenje in potrtost zaradi nenadne selitve, so mestni veljaki tisto dopoldne za nekaj ur predčasno zagnali veliki vrtiljak z rumenimi sedeži v novem zabaviščnem parku. Tega so sicer nameravali slavnostno odpreti čez nekaj dni, za 1. maj, na praznik dela. Zaradi kontaminacije prebivalci s seboj niso smeli vzeti ničesar. Svetlana je morala v stanovanju pustiti svoje igrače in najljubšo punčko iz cunj, ki ji jo je naredila njena babica, pa tudi svojo mačko, ki jo je dobila za rojstni dan mesec dni pred katastrofo. Kot je izvedela kasneje, so vse domače živali, ki so zapuščene ostale v popolnoma opustelem mestu, zaradi lakote in posledic radiacije poginile.

V hotelu lahko preživite do pet dni

Najbolj razvpita jedrska elektrarna na svetu je sicer dobila ime po 15 km oddaljenem starodavnem trgovskem križišču Černobil, ki je v času eksplozije štel okoli 14.000 prebivalcev. Černobil (kombinacija besed ‘čornij’ – črna in ‘ betli’ – stebla), naj bi ime dobil zaradi črnih stebel dreves, ki jih je videti ob cesti, ki vodi v danes izumrlo mesto.

V njem sicer živi nekaj vzdrževalnega osebja, odprli pa so tudi manjši hotel, kjer lahko turisti, ki pridejo s svojim vozilom in obveznim licenciranim vodičem, preživijo do pet dni. Okoli 4000 delavcev vzdrževalnega osebja območja lahko na še vedno nečistem območju preživi 14 delovnih dni, potem imajo enako število dni dekontaminacijskega dopusta, ki ga morajo preživeti zunaj območja.

Nekateri starejši so se vrnili: Z gojenjem zelenjave kljubujejo znanosti

Na območju v svojih starih hišah ali pa skromnih hiškah, ki so jim jih po tem, ko so videli, da jih ne morejo odgnati, zgradile ali podelile oblasti, živi še nekaj več kot 100 ostarelih prebivalcev. V letih po razselitvi se je namreč vrnilo okoli 1500 ljudi, ki se niso mogli sprijazniti s tem, da ne bi živeli na svoji zemlji. Skrbniki Černobila jim enkrat mesečno pripeljejo živila in pokojnine. Ne meneč se za škodljivost sevanja, gojijo svoje vrtičke z zelenjavo in perjad ter tako kljubujejo znanosti, ki trdi, da je to mrtvo in za živa bitja nevarno območje. Večina jih pomre zaradi starosti; verjetno pa tudi zaradi posledic sevanja, kar pa se v javnosti ne omenja. Tudi število živali, predvsem ptic in srnjadi, ki zaidejo na območje, se z leti povečuje; zgodi se, da se na zapuščene ulice razposajeno pripodi čreda divjih konjev ali kakšna srna. Potepuški psi ob prihodu minibusa s turisti v želji priboljška previdno, a dobrovoljno, kot to pač psi znajo, ovohavajo prišleke.

Do leta 2004 za posledicami nesreče umrlo skoraj milijon ljudi

Strupeni radioaktivni oblak se je po eksploziji aprila 1986 razširil nad vso Evropo, dosegel pa je tudi vzhodni del ZDA. Okoli 60 % radioaktivnega prahu se je odložilo v Belorusiji, močno prizadeti sta bili tudi Ukrajina in Rusija. Iz širšega kontaminiranega območja so v tednih po eksploziji izselili še prebivalstvo iz več kot 40 vasi oziroma okoli 200 tisoč ljudi. Še približno 100 tisoč ljudi je moralo oditi iz bolj oddaljenih krajev, kjer so beležili večje koncentracije radioaktivnosti. Aktivisti Greenpeacea ugotavljajo, da okoli pet milijonov Ukrajincev, Rusov in Belorusov še danes živi na območjih, ki še vedno veljajo za čezmerno radiološko kontaminirana.

Koliko ljudi je zaradi radiacije ali posredno zaradi nje umrlo, oblasti niso nikoli razkrile, Svetlana pa omenja, da neuradne ocene govorijo o približno 100.000 umrlih v desetih letih po nesreči. Natančnejše število ni ugotovljivo, saj so sovjetske oblasti zdravnikom zapovedale, da sevanja kot vzroka zdravstvenih težav bolnikov ne smejo omenjati v svojih poročilih ali mrliških listih, večina arhivov, povezanih z nesrečo, pa je ‘izginila’.

Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) in Mednarodna agencija za jedrsko energijo (IAEA) navajata, da je zaradi posledic radiacije umrlo 9000 in zbolelo okoli 200.000 ljudi. Organizacije v državah, ki so nastale po razpadu Sovjetske zveze, pa ocenjujejo, da je do leta 2004 za posledicami nesreče umrlo skoraj milijon ljudi. Med njimi je tudi veliko število od približno 600 tisoč tako imenovanih likvidatorjev ali čistilcev, ki so jih kot vojaške ali obveznike civilne zaščite po nesreči mobilizirali iz vseh koncev Sovjetske zveze. Večinoma so brez učinkovitih zaščitnih ukrepov odstranjevali kontaminiran material, nato pa so se vrnili v svoje kraje in tako dodatno raznesli ‘bacil Černobila’.

Posledice čezmerne radiacije so najpogosteje rak ščitnice in druga rakasta obolenja, levkemija, psihične težave, otroci poleg tega trpijo še zaradi motenj v rasti in duševnem razvoju, možganskih tumorjev in multiple skleroze. Zdravstveni dokumenti večinoma ne navajajo, da gre za posledice sevanja.

Izropali vse – in dodatno kontaminirali območje

Ob kaosu razpada Sovjetske zveze decembra 1991 so v obdobju oslabljenega varovanja kontaminiranega območja vanj vdrli plenilci in razbili, razmetali in pokradli vse, kar se je dalo prodati na črnem trgu. Tako so še dodatno razširili smrtonosne atome, ki so v objektih, predmetih oziroma materialih bolj obstojni kot v ozračju. Obiskovalcem območja se danes priporoča, naj se ne usedajo ali odlagajo svojih torb na tla, ne prijemljejo stvari ali rastlin, ter da so v oblačilih, ki čim bolj pokrivajo kožo. Tudi kaditi, piti ali jesti je priporočeno le na območjih, kjer je radiacija minimalna oziroma v zaprtih prostorih, avtobusu ali restavraciji.

Kakšna je nevarnost za turiste?

Seveda se ob vseh teh podatkih obiskovalcu postavi vprašanje, v kakšno nevarnost za svoje zdravje se podaja. Svetlanini in odgovori na spletnem iskalniku so razmeroma pomirjujoči: količina sevanja, ki bi ga dobili med dvodnevnim obiskom Černobila, je enaka radiaciji, ki jo dobite ob rentgenskem slikanju zlomljene roke ali pa na medcelinskem letalskem poletu. Radioaktivno sevanje je sicer prisotno povsod v naravi, radioaktivne snovi pa izrabljamo tudi za proizvodnjo elektrike in v raziskavah v medicini in industriji. Sevanje oddaja tudi vaša ura, pa tudi oseba, ki spi v postelji poleg vas. Nekajurni obisk kontaminiranega območja v Černobilu naj tako ne bi pustil prav nobenih posledic za zdravje.

Ob izhodu iz območja mora sicer vsak obiskovalec skozi napravo za merjenje radiacije. Če je ta prevelika, recimo na podplatih obuvala, jo sperejo s curkom vode. Ob prihodu domov je priporočeno vsa oblačila oprati.

Tudi nov ovoj je le začasna rešitev

Po katastrofalni nesreči so sovjetske oblasti prekinile gradnjo 5. in 6. bloka ter opustile načrte, po katerih bi z 12 bloki postala največja jedrska elektrarna v Evropi. Do leta 2000 so ustavili še ostale tri reaktorje, s pomočjo mednarodnega sodelovanja pa območje nenehno čistijo ter nadzorujejo tesnjenje poškodovanega reaktorja. Kontaminirane vasi v okolici so porušili do tal in prekrili z zemljo.

Ko je prvotni betonski sarkofag začel kazati znake utrujenosti materiala in grozil, da bo začel puščati, so decembra 2016 nad reaktor namestili novi, posebej domišljen jekleni ovoj z dvojno steno. Ovoj je velik kot približno pet nogometnih igrišč in sega do višine 108 m, kar je za 19 m višje od Kristalne palače v ljubljanskem BTC, ki je s svojimi 89 m najvišja stavba v Sloveniji. Novi zaščitni ovoj nekdanje černobilske elektrarne je vreden 2,1 milijarde evrov, sredstva zanj pa je prispevalo več kot 40 držav z vsega sveta.

A tudi ta najsodobnejši unikatni inženirski dosežek, kot se radi pohvalijo njegovi ustvarjalci, je začasna rešitev. Strokovnjaki pravijo, da naj bi bil novi ovoj učinkovit le približno sto let. Prekletstvo najbolj razvpite nesreče z jedrsko energijo v zgodovini bo tako spremljalo še veliko generacij v prihodnjih stoletjih.

 

Članek je bil objavljen v reviji Lupa april 2019.

(Visited 40 times, 1 visits today)