Otroci so zelo dobri opazovalci in tudi največji kritiki

»Miklavž Mirko Anželj je super, s pravo brado in srcem na mestu.« Tako mnogi opisujejo tokratnega sogovornika, ki ima zanimiv hobi. Že 15 let namreč razveseljuje otroke po Sloveniji v Miklavževi opravi.
Biti Miklavž in razveseljevati otroke – želja ali splet okoliščin?
Ideja se je rodila iz heca. Aleksander Osojnik, zdajšnji župnik v Grahovem, je bil pred 15 leti kaplan na Igu. V šali mi je enkrat rekel, da bom Miklavž v tamkajšnji cerkvi, kjer sem tudi prvič nagovoril otroke in jim razdelil darila. Med mladimi, ki sem jih tam obiskal, je bila tudi skupina iz Centra Draga – mladi iz Centra Dolfke Boštjančič Draga so namreč takrat prišli v cerkev na Igu. Med njimi je bil tudi večji fant, ki se je postavil predme in mi zatrdil, da nisem pravi Miklavž. Sem mu rekel, naj potipa brado, in ko jo je potipal, se je obrnil k drugim in rekel: »Pravi je!« Pri otrocih in ostalih je to povzročilo pravo evforijo.
V Miklavževi opravi ste že 17 let. Kaj se je v tem času spremenilo? So otroci še vedno navdušeni nad Miklavžem?
Da, otroci so še vedno navdušeni. Miklavž je namreč prvi med tremi dobrimi možmi, ki ob začetku zime obdari otroke pa tudi odrasle, ki se razveselijo kot otroci. Velja pa omeniti, da sem v vseh teh letih spoznal, da so otroci zelo dobri opazovalci in tudi največji kritiki. Miklavž mora biti avtentičen, originalna mora biti tudi brada, ki pa raste skoraj pol leta. Jaz si jo zdaj puščam od začetka junija. Tudi Miklavževa oprema in oprava morata biti prava. Miklavž mora biti namreč tiptop – urejen. Kot, da bi stopil na oder v drami ali kateremkoli drugem gledališču. Dolgo sicer nisem imel svoje opreme, zdaj imam vse svoje.
Kaj sestavlja nujno Miklavževo opravo?
Osnovno oblačilo je alba – to je dolga bela obleka, ki jo imajo tudi duhovniki, ko gredo k maši. Čez albo pride štola (duhovniški šal) in čezenj pluvial (ogrinjalo). Na glavi je mitra, na rokah bele rokavice in škofovska palica.
Starši so nas učili, da Miklavž nosi le pridnim otrokom; kaj pomeni biti priden danes, v današnjem času?
To je zelo delikatno vprašanje – meje se spreminjajo, so raztegljive. Priden je tak, ki je zdrav, živahen, ni hudoben in pretirano ne nagaja. Velja pa omeniti, da pri meni vsi dobijo darila. Vedno vprašam otroke, ali damo darila tudi porednim, in takrat zavlada pravo navdušenje. Naravno porednih oz. zlobnih otrok ne poznam, jih ni. Miklavževa darila so namenjena vsem otrokom. Tudi pri pripravi daril podpiram, da so darila enaka za vse. Četudi so različna, naj bodo vsaj v enakih vrečkah. Še boljše pa je, da so darila enaka.
Pogosto otroci sprašujejo, ali je Miklavž resničen. Zakaj je pomembno, da otroci verjamejo v dobre može?
Danes v svetu vlada veliko negativizma. Otrokom je treba dopustiti veselje, prvinskost, čas obdarovanja. Obisk Miklavža je sinonim za skromna darila, zahvale, za srečevanje z ljudmi. Nekaj pa otroci morajo imeti svojega – svojo radost, veselje. Ne nazadnje pa je bil Miklavž resničen, resnična oseba, ki je delala čudeže.
Kaj pa otrokove želje – glede na to, da ste v vlogi Miklavža že 17 let, kako se spreminjajo? Česa so si otroci včasih želeli, česa si želijo zdaj?
Otroci si ne želijo ničesar – vzamejo vse, so z vsem zadovoljni. Miklavž je prvi med dobrimi možmi in nosi majhna darila: sadje, pomaranča, jabolka, orehe, piškote, bombone, slikanice, pobarvanke, barvice, tempere, tudi kakšen zvezek se najde. Ni večje razlike med zdajšnjimi otroki in otroki pred 17 leti – ne želijo si velikih materialnih stvari. Vsaj jaz nisem še tega doživel.
Verjetno pa prebirate tudi otroška pisma…
Seveda, otroci jih dajo in jaz vse preberem in spravim. Do zdaj jih imam že kar precej. Pisma imam shranjena v posebni mapi, kjer imam tudi razne prispevke in članke o Miklavžu. Pisma so sicer različna, najpogosteje pišejo: »Dragi Miklavž. Bil sem priden, mamici sem pomagal, prinesi mi prosim barvice.« Pa niso samo pisma. Včasih mi otroci tudi kaj narišejo.
Ali Miklavž obdaruje zgolj otroke?
Miklavž sicer obdaruje otroke, vendar ne pozabi na starejše. Obdaruje prav vse. Starostne omejitve ni – od enega leta do 100.
Kaj pri otrocih najbolj cenite?
Najbolj cenim otroško iskrenost.
Kristina Žnidar