»Očetu so rekli, da iz mene ne bo nič«

Hokejist svetovnega kova, oče dveh hčerk, gostinec, sponzor in donator – Tomaž Razingar, 37-letni Blejec, ima ob koncu profesionalne kariere hokejista še vedno dovolj časa za hokej, družino, prijatelje in vse ostale obveznosti. Z njim smo se pogovarjali o tem, kaj vse hokej je, kaj počne po končani karieri, kakšno je stanje hokeja v Sloveniji, in kako lepa je naša dežela.

Se še spomnite svojega prvega treninga?

Ne, res se ne. Se pa spomnim, da sem vmes hotel zamenjati šport – vedno sem namreč hotel igrati pingpong. Dokler nisem zgubil; ko pa enkrat sem, nisem več želel hodit na to. Zato pa pravim, da so starši tisti, ki usmerjajo otroka – kot je mene oče pri hokeju. Čeprav sem hotel početi to in ono, je na koncu hokej prevladal. Je bil pa oče tisti, ki me je postavil na drsalke. Tu na Bledu, kjer danes stoji naša hiša, je bilo včasih drsališče. Res je, da tisto prvo leto nisem bil najboljši v hokeju, kar so očetu drugi trenerji tudi očitali. So mu rekli, da iz mene ne bo nič. In čeprav so se med seboj poznali in je bilo to rečeno v hecu, je to očeta tako zjezilo, da se je še bolj zavzel zame. Zato sva bila vsak dan po njegovi službi do večera na vseh okoliških mlakah, ki so zmrznile. Oče mi je namreč želel pomagati, kot bi to storil vsak starš.

Smo prebrali, da ste tudi izredno trmasti – to drži?

Seveda drži (smeh). Trma je dobrodošla, tudi pri športu. Če ne bi bil tako trmast, sploh v mlajših letih, verjetno ne bi toliko dosegel. Ni mi žal, da sem se v danih trenutkih odločil, kot sem se. Vem, da bi bilo lahko boljše, kot je bilo, vendar se je na koncu vse dobro izteklo. Trma pa je dobrodošla in žene naprej, sploh, ko ljudje pravijo, da nečesa ne zmoreš.

Česa ob koncu kariere ne pogrešate?

Ne vem, jaz sem resnično užival v sami igri. Meni je šport sprostitev in dejansko pogrešam to, da sem bil lahko sproščen, in da sem res užival ob delu. Ženi Anji sem že večkrat povedal, da igram hokej za zabavo. Me je vprašala, ali sem nor, saj igram zares. »Ali mi s tabo hodimo okrog zato, da se ti zabavaš,« mi je rekla (smeh). Seveda je šlo za res, ampak je pa to bila tudi ena velika velika zabava.

Celoten intervju je dostopen v oktobrski številki.