Intervju s Frančkom Gorazdom Tirškom: »Števec je šel samo navzgor. In potem se je zgodilo«

<![CDATA[
Franček Gorazd Tiršek, večini poznan kot Nani, je marca leta 2003 doživel hudo prometno nesrečo, po kateri se je v bolnišnici zbudil hrom. Napovedi zdravnikov so bile slabe, on pa je z močno – kaj močno, živalsko voljo poskrbel, da je že rehabilitacijo na Soči zapustil na nogah. Od takrat osvaja medalje vseh vrst, tudi olimpijske.
S paraolimpijskim podprvakom v strelstvu smo se srečali v njegovem Gornjem Gradu, kjer nam je zaupal svojo zgodbo.
Usodna je bila mrzla marčevska noč. Kaj se je zgodilo?
Tisto noč se je zgodil en čuden splet okoliščin, po katerem sem šel v avto s tremi fanti, ki so že nekaj ur prej praznovali rojstni dan enega izmed njih. Pa so me prepričali, da smo šli do bencinske črpalke, ki je le dva kilometra stran, še na eno pijačo. Voznika sem poznal le bežno, prvič sem se peljal z njim, vozil je pa kot norec. Že tam, ko smo sedeli na pijači, sem imel slab občutek in sem razmišljal, koga naj pokličem, da me pelje domov. Ko smo se vračali domov, sem mu rekel, naj vozi po pameti. Nič ni pomagalo in 500 metrov, preden se je zgodilo, sem rekel kolegoma – dajmo se privezati, ker tole ni variante, da pridemo domov. Še zdaj imam tisti občutek kot na Titaniku, ko je igrala glasba, kazalec na števcu pa je šel samo navzgor. Še danes ga vidim. In potem se je zgodilo.
Potem se pa ne spomnite nič več?
Vsega se spomnim. Bilo okrog enajstih zvečer, zleteli smo s ceste, kriva je bila hitrost in seveda, tudi alkohol. Poklical sem svojega strica. Ni se oglasil in kot v filmu je utripala lučka, zmanjkovalo je baterije na mobilniku. Grel sem ga v rokah, da bi zdržal še en klic. Spomnim se, da nisem čutil nog. In dušilo me je. Spet sem vtipkal pin kodo in dobil strica ter mu povedal za nesrečo. On je poklical policijo in reševalce. Ko sem mu povedal, kje smo, sem lokacijo za kakšen kilometer zgrešil, zato so nas kar nekaj časa iskali. Jaz sem jih slišal, nisem pa mogel zavpiti, saj nisem imel več glasu. Kolega na sprednjem sedežu me je prosil, naj mu pomagam, da bo umrl. Jaz pa se tudi sam nisem mogel premikati. Še enkrat sem poklical in rekel stricu: »Če nas zdaj ne najdete, bomo vsi umrli.« Potem so končno prišli. Čutil sem, kako mi uhaja moč iz rok in počasi tudi rok nisem več čutil. Enega kolega so našli mrtvega izven avta, nas tri pa so odpeljali v celjsko bolnišnico.
“Spomnim se, da nisem čutil nog. In dušilo me je.”
Kakšna je bila začetka vaša diagnoza?
Zdravniki vedno govorijo objektivno, mislim, da so raje malo bolj zadržani, da ne obljubljajo preveč. Diagnoza je bila, da nog ne bom nikoli več uporabljal, tudi za roke je bilo vprašljivo. Po nesreči sem bil od vratu navzdol čist hrom. Ni mi bilo jasno, kako sem lahko še poklical pomoč. Pa so rekli zdravniki, da je bilo telo takoj po nesreči še ogreto, oživčeno. Sam nisem vedel, kako resno je, še v rešilcu sem spraševal, kam me vozijo, da nimam časa hoditi v bolnico, in da imam delo.
Kako ste sprejeli to napoved?
Ko je prišel zdravnik v sobo, da mi pove, kakšno je moje stanje, je najprej rekel, da ima tudi on sinove, in da mu je hudo, saj mi mora sporočiti, da bom na vozičku. Ležal sem tam, bil sem kot rastlina, samo solza se mi je utrnila. Še danes jo čutim. Ne vem, zakaj, ampak zdravnik se je obrnil stran in tudi on začel jokati. Takrat sem se odločil – če obstaja en odstotek možnosti, da spet hodim, bom! Od tistega trenutka naprej sem imel vizijo, za katero sem se boril.
“Ko imaš kateter, ko te obračajo z enega na drug bok, in ko zraven tebe umirajo – takrat res vidiš, kaj življenje je.”
Danes hodite. Pa ne le to, osvajate medalje. Kako dolga je bila pot do tu?
Dober mesec sem bil v celjski bolnišnici, to je bilo težko obdobje. Ko imaš kateter, ko te obračajo z enega na drug bok, in ko umirajo ljudje zraven tebe – takrat res vidiš, kaj življenje je. Včasih koga opazujem, pa si mislim, saj sploh ne veš, kaj imaš; zdrav si pa te vsaka stvar moti. In grozne bolečine sem imel, ko se je tkivo oživljalo, ko se je telo prebujalo. Takrat sem imel pri sebi tisti občutek – če bi imel zdaj pištolo, bi se kar ustrelil. Pa sem pomislil, kako naj se ustrelim, saj tudi rok ne morem prestaviti. Take bolečine ne privoščim niti največjemu zločincu na svetu.
Iz bolnišnice pa na rehabilitacijo v Sočo?
Maja so me prestavili v Sočo, kjer sem ostal vse do septembra. Tu sem že dobival nazaj občutke, začeli so me postavljati nazaj na noge, še enkrat sem se učil tudi pisati. Imel sem neverjetno voljo in željo, videl sem napredek in fizioterapevti so radi delali z menoj. Govorili so, da prestavljam gore, da delam čudeže. Odločil sem se, da bom Sočo zapustil na nogah, brez bergel. In uspelo mi je, sicer ob steni, ampak odšel sem brez bergel.
Ste bili že pred nesrečo tako trmasti in vztrajni?
Vztrajen sem po naravi. In ne maram se nikomur smiliti. Nič nisem ‘ubogi’, kot kdo rad reče – živim tako kot vsi drugi, imam pač nekaj svojih težav, ampak grem naprej. Jaz pravim, da se vse da, če se hoče. Kmalu, ko sem prišel iz Soče, sem že malo poskusil voziti kolo, nato pa še avto. Nekoč sem se kar na Sočo odpeljal sam z avtom; še dobro, da me zdravniki niso videli (smeh). Hitro sem začel nazaj živeti.
Kaj bi v luči vaše zgodbe svetovali mladim voznikom?
Mladost je norost, a bolje, da prideš pet minut kasneje na cilj, kot pa, da sploh ne prideš, kot se je zgodilo meni. Zdaj, ko dogajanje na cesti opazujem z drugimi očmi, se mi zdijo najbolj nevarni motoristi, sploh, če jih je več v skupini, kjer hitro tekmujejo med seboj.
Vaša energija je neverjetna. Imate kakšen moto, ki vas vodi naprej?
Če vztrajaš, si v življenju poplačan. Kot sem dejal na enem izmed govorov: bil sem hrom, z olimpijskih iger v Londonu pa sem se vrnil s svojimi nogami in si medaljo pristreljal s svojimi rokami. Vse se da, če se hoče.
Špela Šimenc
Intervju je bil objavljen v reviji Eko dežela oktober16.
]]>