Dr. Ana Teran: »Vsi, ki zbolijo, potrebujejo pomoč – če nimajo lastnih sredstev, smo tu mi«

Ana Teran je zdravnica starega kova. O delovanju zdravstvenega sistema zna povedati veliko in po vseh letih je temu poklicu še vedno srčno predana. Njeno zdravniško pero je napisalo veliko uspešnih zgodb, danes pa prostovoljno deluje v pro bono kranjski Fajdigovi ambulanti, namenjeni tistim, ki si zdravstvenega zavarovanja ne morejo privoščiti. V pogovoru nam je pripovedovala o tem, zakaj je izbrala ta poklic, kje vse so ‘luknje’ v sistemu in zakaj je biti zdravnik včasih tako težko.
Zakaj poklic zdravnice? Vas je v otroštvu zanimalo še kaj drugega?
Otroštva se ne spominjam prav dobro; veliko stvari me je zanimalo v mladosti. Na gimnaziji sem razmišljala o književnosti, biologiji, privlačilo me je novinarstvo. Celo na takratno Fakulteto za sociologijo, politične vede in novinarstvo sem šla, da sem dobila seznam predmetov, ki me je takoj dokončno odvrnil. Pričakovala sem raznovrstnost, širino izobrazbe … Na medicini so konkretne znanosti in stik z ljudmi. To me je prepričalo.
Kako danes, po vseh letih, gledate na poklic zdravnika?
Poklic zdravnika je poklic kot vsak drug. Težak je, to je res, saj se vsak trenutek lahko nekaj dramatično zaobrne. In ker gre tu za življenje in smrt, ga ni mogoče primerjati s sajenjem rožic. To je jasno in zato vzbuja toliko pozornosti. Navsezadnje ste mene izbrali za sogovornico, ni res? A vse tisto nakladanje o bogovih v belem, ki ste si ga izmislili novinarji, je neokusno. Logično je, da je pri delu z ljudmi, tako v ambulanti kot v dežurstvu, veliko dogodkov, ki ne dajo spati še dneve in mesece … Delo za ljudi je težko, a to ne velja samo za zdravništvo. Je povsod, kjer ljudje pričakujejo nekaj od tebe in te vsak trenutek lahko vznemiri novo vprašanje, nova stiska … Je pa temu primerno bogato nagrajeno – nemogoče je opisati užitek ob izboljšanju zdravja ob nekom, ob katerem skoraj ni bilo več upanja. Slabo je, ker 10, 20 takih veselj pokvari en sam neuspešen izid. Zdaj, ko je vse mimo, se pogosto sprašujem, zakaj sem si toliko bolj zapomnila slabe zgodbe. Ker tam, kjer so odločitve, so vedno tudi take, ki bi lahko bile boljše. Dobro je, da vsega ne vemo – kako bi se končalo, če bi … Živeti s tem bi bilo še težje.
»Pogosto se sprašujem, zakaj sem si toliko bolj zapomnila slabe zgodbe.«
Ste našli odgovor na to, zakaj si zapomnite samo slabe zgodbe?
Je že tako, da nam stvari, ki nas čustveno obremenjujejo, pustijo najdaljši spomin. Včasih je tak dan, da gre vse narobe, nič ne ‘štima’, pacienti so sitni … Naslednjič so, kot po čudežu, vsi prijazni in nasmejani. Takrat se spomniš, da si sam že od jutra dobre volje, ker je bil konec tedna tako zabaven. Nič ni odvisno le od drugih, največkrat je vzrok v nas samih. A imamo vsi pravico do slabega dne – to bi si znala priznati zdaj v zrelih letih. In da, če ne gre, pač ne gre: ne moreš imeti vseh ljudi rad. S tabo bi bilo nekaj hudo narobe, če bi jih imel.
Ali drži, da ste imeli dovolj birokracije, povezane z zdravniškim poklicem?
O birokraciji govorimo, da jo je povsod preveč. A kartoteke pacientov rešujejo življenja – vsaka zapisana beseda pride prav in je zlata vredna. Ljudje smo različno razpoloženi, včasih povemo več, drugič manj in nekoč vse prav pride. Je pa zelo res, da je informacijski sistem slab, neenoten in zato celo nevaren. Kolegi, ki še delajo, mi pravijo, da danes ni nič bolje, še slabše je. In sva pri znani zgodbi, ko vsak ščiti svoj vrtiček in dobiček. Zadnja ministrica je bila vzorčni primer vzdrževanja zmede. Moral bi priti nekdo, ki bi si upal prevetriti vse, spustiti vodo skozi ta hlev, ki mu je ime Klinični center in Ministrstvo za zdravje; da bi končno poenotili informacije, podatke o preiskavah, povečali komunikacijo med zdravniki. A sem že pri politiki in tega me niste vprašali.
Kaj vam osebno pomeni Hipokratova zaprisega?
Veliko se omenja prisega, a je slabo uporabna. Bogokletno? Govori o etiki do pacienta, s katero se začne ukvarjati študent v prvem letniku ob predmetu ‘Nega bolnika’ in potem ga spremlja skozi vsa leta študija in dela. Imamo jo v podzavesti in ne poznam nikogar med svojimi kolegi, ki bi jo zavestno kršil. Lahko, če je psihopat, a to je že druga zgodba. Največje etično vprašanje se skriva v zapovedi: »Da ne bom nikoli nikomur – tudi, ko bi me prosil – zapisal smrtne droge, ali ga z nasvetom napeljeval na tako misel; prav tako ne bom nobeni ženski dal pripomočka za uničenje telesnega ploda.« Naj začnemo problematizirati splav? Nisem proti splavu, saj bi prepoved povečala trpljenje ženske in še bolj ogrozila njeno zdravje, zato si ga znam opravičiti, a etična spornost splava zame ostaja in vedno bo.
In evtanazija, o kateri se spet govori – kakšno je vaše mnenje?
Zadnjič sem prebrala mnenje profesorja onkologa, ki predlaga enkratno rešitev: z evtanazijo se ukvarjajo razna civilna združenja, pa komunikologi in sociologi in politologi. Naj prevzamejo še pobijanje! Gotovo se z njimi strinja tudi kdo z osnovnim znanjem kemije in na internetu je dovolj podatkov o strupih, drogah in smrtnih odmerkih, da ne bi bilo težav. Zakaj bi v to zgodbo vlekli zdravnike, ki so vzgojeni, da spoštujejo življenje? Nad 30 let sem spremljala umirajoče in ne bi mi verjeli, kako zelo redko si žele smrti. Upanje in še enkrat upanje. Danes je lajšanje bolečin vsem dostopno, ni več mučnega čakanja na zdravnika, da pride z novo dozo morfina. A odvzem življenja je umor, pa ga zavijaj v celofan, kolikor hočeš!
Zdravniki niste samo tisti, ki zdravite in celite – ste tudi tisti, ki morate poslušati? Drži?
Vsi pogovori so pomembni, saj je človek iz enega kosa; duša ni ločena od telesa. Od žalosti resno zboliš in umreš, ker volja in odpornost padeta – to so znane stvari. Ključno je tu zaupanje in v tem se razlikujemo stari dohtarji od mladih. Nas je izučilo, da znanost ni vse, da se bo zdravljenje obrnilo po svoje, da velikokrat nimamo vpliva na potek. Mladi imajo večje zaupanje v znanost, kar je normalno in velja pri vseh poklicih.
Kaj pa razlika med pacienti?
Večjo razliko vidim tu – med vašo generacijo in generacijo vaših mam. Pomislite: zatipate bulico na vratu. Kaj storite? Takoj skočite na internet, pa potem na forum, kjer vam pripovedujejo strašne zgodbe in kako morate od zdravnika zahtevati to in to preiskavo; pa seveda, koliko to stane, ker je danes vse plačljivo. Same skrbi in črne misli. Vaša mama bi že naslednji dan (ker pri splošnem zdravniku nikoli ni bilo čakalnih dob in jih še vedno ni) prišla k meni, pogledali bi bulico in se zmenili: je nevarno, ali ni – sledi diagnostika. Če bi kot zdravnica razmišljala, da gre lahko za nekaj resnega, bi mamo pod nujno poslala naprej in bi bila na vrsti hitro in brez doplačil; vključno z eventualno zelo dragim zdravljenjem. Ker je naše zdravstvo še vedno povsem dostopno in zastonj, le na prioritete je treba paziti.
Ki so kaj?
Še vedno so to resnost obolenja. Hvala bogu! Če vas je strah, da imate raka, ker je prijateljica ravnokar zbolela, to ni znak za napotitev pod nujno, saj bi si potem nekateri dajali pregledovati vse telo na vsake 6 mesecev, kar bi jih naposled pripeljalo do resne bolezni. Ker je tudi preiskave treba dozirati po pameti. Internetni strahovi so čisti nadstandard in bogokletno bi bilo, da bi ga plačevali iz zdravstvenega zavarovanja. Če bo nekoč več denarja, mogoče. Seveda se strinjam, da so čakalne dobe za npr. ortopedske operacije predolge. Da, so, ker škripa organizacija, vtika se politika in je zdravnikov premalo. A roko na srce: sklepi se nam začnejo starati po 20. letu in težko rečeš, da je pa zdaj, po 40 letih obrabljanja, operacija nujna. Čeprav – ko enkrat boli, je res hudo. A za to se da narediti pameten načrt! Če se hoče, seveda. Vedno več nas je starih. Zato bo zdravstvo vedno dražje, ker se življenjska doba podaljšuje na račun starostnega obdobja in ne mladosti. Žal.
»Internetni strahovi so čisti nadstandard in bogokletno bi bilo, da bi ga plačevali iz zdravstvenega zavarovanja.«
Veliko omenjate zaupanje zdravniku in pogovor. Je tega dovolj? Če ima zdravnik na pacienta odmerjenih 7 minut, kaj dosti časa za vzpostavitev zaupanja in pogovora ni …
Starejši, kronični bolniki pridejo velikokrat v ambulanto in se teh minut hitro nabere, mimogrede je urica. Seveda pa nihče ne gleda na uro, ko gre za kaj zapletenega in resnega. Mene bolj kot teh ‘magičnih 7’ moti, da imajo pri nas družinski zdravniki opredeljenih okoli 2000 pacientov in več. To je grozna številka, neprimerljiva z drugimi državami. Če bi bilo več zdravnikov na primarni ravni, bi lahko storili več že tu in bi bilo manj napotitev, manj obremenitev za paciente, cenejše zdravstvo. Hiša se začne zidati pri temeljih, to ve vsak otrok. Pri nas pa mečemo milijone za sanacijo neke izgube, ki pa v največji meri končajo pri dobaviteljih, po besedah prof. Noča. Neokusno.
Verjetno ste v vseh letih opravljanja tega poklica doživeli in slišali marsikaj. Se spomnite kakšne posebej ganljive zgodbe?
Zadnjič sem se peljala po bolj odmaknjeni kranjski ulici mimo hiše, v katero sem pred leti redno zahajala. Gospa, ki je živela v njej, je bila več let nepokretna in sem jo obiskovala na domu. Lepo mi je bilo pri njej, obema je dobro delo. Ko sem odhajala, mi je vedno tesno stiskala roki in zašepetala: »Veste, vsak večer molim za vas.« Zdaj je že dolgo ni in pomislila sem, da nihče več ne moli zame …
A kljub vsem zgodbam danes še vedno vztrajate v zdravstvu – v pro bono Fajdigovi ambulanti v Kranju. Zakaj taka odločitev?
Ko so me ob otvoritvi Fajdigove ambulante povabili zraven, nisem pomišljala. Zakaj pa ne? Mogoče pa še kaj koristim? Bolj me je skrbelo, da ni ravno veliko ljudi, ki bi potrebovali tako pomoč. In imela sem prav: ljudje, ki nimajo nič in ne delajo, so v naši državi zavarovani kot občani. Vsi, ki to žele. Problem je, če imajo kaj premoženja; le v tem primeru so samoplačniki. Mislim, da je tako prav in da tu ni kaj spreminjati. Ker se delo danes še kar lahko dobi, je pacientov, ki potrebujejo brezplačno pomoč, zelo malo. Naši stalni gostje so tuji državljani, ki nimajo zavarovanja. A delo v ambulanti mi je všeč. Najbolj zato, ker vidim odgovornost v ljudeh: pridno nosijo nazaj zdravila in sanitetne pripomočke, ki jih ne potrebujejo. Mi jih za samo delo v ambulanti porabimo malo, a vse pregledamo in pošiljamo naprej. Najhuje je trenutno v Venezueli, kjer so Slovenci dobro organizirani in so vzpostavili stik z nami. Prijetno je delati dobro, koristi najbolj dobrotniku samemu. Tudi če bi mi ponudili denar za čas v ambulanti, ga ne bi hotela – iz egoizma, ne iz dobrote.
Kakšne paciente pa srečujete tam?
Patologija ni nič drugačna kot pri zavarovanih pacientih: poškodbe, akutna in kronična obolenja … So pač ljudje, ki se nekoč niso najbolje odločili. Največkrat so v Sloveniji delali na črno, za državljanstvo niti prosili niso, kaj šele, da bi plačevali prispevke za zdravstveno zavarovanje. A ne gre, da bi zdaj rekli: »Prav jim je.«. Vsi, ki zbolijo, potrebujejo pomoč, in če nimajo lastnih sredstev, smo mi tu.
Bi danes še enkrat izbrali ta poklic?
Mislim, da ne. Prenaporno, preveč neprespanih noči in upravičenih strahov. Zdaj sem stara in modra in toliko knjig je še treba prebrati in toliko krajev videti! Da, če bi bila spet mlada, bi mogoče razmišljala drugače … A si ne želim – ne mladosti ne sprememb. Sreča je tu in zdaj ob mojih vnukih. Nezamenljivo!
Ana Teran v minuti:
– Rada bere. »Obstajajo tiste knjige, ki jih moram kar naprej odpirati in jih verjetno znam že na pamet: Mali princ in Prešernovi Sonetje nesreče.«
– Njen veliki greh so piškoti. »Tisti navadni domači, brez dodatkov in prelivov.«
– Dan, ko je popolna prosta: »Brez razmišljanja, ob knjigi. Po možnosti nekje s pogledom na morje in izven turistične sezone.«
– Če bi imela magično palčko, bi: »Ljudem narisala čim več nasmehov na obraz, ker delajo čudeže in bo potem vse lažje in lepše.«
– Trenutno (spet) bere Prežihovo Požganico: »Kakšne dileme v letu 1919! Premalo vemo o tem. Toplo priporočam!«
– Videla je že veliko sveta: »Tibet, arabsko, jordansko in sirsko puščavo z nepozabno Palmiro. Upam, da je pred leti niso preveč poškodovali! To je tak kraj, kjer bi lahko prišel Mali princ na zemljo. Pa sva spet pri knjigah.«
Intervju je bil objavljen v reviji Lupa, september 2018.