Pogosto smo v dilemi, kako zapisati slovenske praznike – z veliko ali malo začetnico?
Verjetno včasih nismo popolnoma prepričati, ker si tudi jezikoslovci nekoč niso bili enotni; Škrabec jih je pisal z malo (božič, o božiču, veliki petek, velika noč, svečnica), Levec pa z veliko začetnico (Božič, sv. Trije kralji, Svečnica, Velika noč, Jurjevo, Telovo, Duhovo; SP 1899: § 575).
Kot pravijo na Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, je zadnji pravopis naredil spremembo le pri pisanju praznikov, ki se rabijo kot samostalniki, nastali iz izimenskih pridevnikov na -ov, saj je tudi zanje uveljavil zapis z malo začetnico: gregorjevo, jožefovo, jurjevo, martinovo, silvestrovo, štefanovo, duhovo in telovo. Ti so bili praviloma pisani z veliko začetnico vse do izida SSKJ (1970), sicer ohranja temeljno Breznikovo pravilo o pisanju praznikov z malo začetnico iz leta 1920. Z veliko začetnico so pisani danes le še tisti svojilni pridevniki v stalnih besednih zvezah, ki so izpeljani iz imen, npr. Prešernov dan, Marjino vnebovzetje, Martinova sobota, Silvestrov večer.
Z malo začetnico torej pišemo: božič, novo leto, silvestrovo, praznik dela, velika noč …
Z veliko začetnico pa: Prešernov dan, Marijino vnebovzetje, Martinova sobota …
K. Ž.
