Narodi, ki imajo na svojem ozemlju gore, so še posebno nagnjeni k čaščenju le-teh. Za Slovence je taka sveta gora Triglav, za Američane Kathadin, za budiste Kajlaš idr. Zgoraj je zrak poživljajoč, naše misli postanejo čiste, stvari vidimo drugače, in vse, s čimer se ukvarjamo v vsakdanjih življenjih, je pod nami. Kako osvobojujoče.
Romarski cilj
Pred dvemi leti sem zaključila svojo petdnevno hojo po Gorenjski Jakobovi poti od Ljubljane do Višarij. Tisti teden je za vedno spremenil moj pogled na hojo, naravo in še posebno na Višarje, ki sem jih vzela za svoje.
Letos sem jih ob svojem osebnem prazniku spet obiskala, saj so mi najlepše prav pozimi. Spominjajo na kraj, ki je izven časa in imajo tisto nekaj, kar privablja množice romarjev, pohodnikov in smučarjev.
1766 m visoko se vzpenjajo na tromeji med Italijo, Avstrijo in Slovenijo ter so romarsko stičišče treh narodov – Romanov, Germanov in Slovanov. Cerkev na Višarjah je iz 14. stoletja in ena najstarejših slovenskih cerkva, če pogledamo izven okvira, da stoji na italijanskem ozemlju.
Zimski vzpon
Pohod sem tokrat začela v Trbižu ter v dobre pol ure prišla do kraja Žabnic / Camporosso v Kanalski dolini, kjer je začetna točka romarske poti na Višarje. Vzpon, pri katerem naredimo skoraj 1000 m višinske razlike, opravimo v dveh urah.
Na začetku poti sem potrebovala dereze, nato pa je bil sneg idealen za hojo. Hodimo po poti, kjer se nam občasno pokažejo vrhovi Julijskih Alp, ob poti pa nas spremljajo postaje križevega poti. Pri 13. postaji se povsem približamo smučišču. Tokrat sem na vrh šla kar po delu smučišča, lahko bi pa na razgledni planini zavila desno v gozd. Križ stoji na najvišji točki Višarij, pod njim pa zagledamo malo vas.
Razgledi so čudoviti – občudovala sem soseda Mangart in Jalovec, Montaž, Viš in druge. Ker je gondola začasno ustavljena, sem se tudi nazaj v dolino podala peš. Užitek se je bilo drsati po mehkem snegu.
Rojstnodnevno darilo, ki ostane. In ki je lahko enako vsako leto, a preseneti vedno znova.
