Diagnostika: pomen izbranega zdravnika in laboratorijskih preiskav

9. november, 2015

Na poti do prave diagnoze ima izbrani osebni zdravnik gotovo najpomembnejšo vlogo, saj odloči, kdaj in na katere preiskave ter kdaj in h kateremu specialistu bo napotil pacienta. Laboratorijska analiza vzorcev krvi in urina je hiter in zanesljiv pokazatelj določenih sprememb oz. obolenj, razlaga rezultatov in morebitno nadaljnje ukrepanje pa sta ponovno v rokah našega zdravnika.

Izbrani osebni zdravnik skrbi za naše zdravje tako, da ugotavlja bolezni ali poškodbe, zdravi in nadzoruje okrevanje po bolezni ali poškodbi. Napoti nas na preiskave in predpiše potrebna zdravila in medicinske pripomočke, za katere je pooblaščen. Če oceni, da je to potrebno, pacienta napoti na pregled ali zdravljenje k specialistu ali v bolnišnico.

Vloga izbranega zdravnika na poti do diagnoze

»Dober izbrani osebni zdravnik je zdravnik, ki je tako strokoven kot tudi empatičen. Ker je medicina umetnost, k vsakemu pacientu pristopa individualno in se prav tako individualno odloča o načinu zdravljenja. Predvsem pa upošteva dejstvo, da človek ni le telo in oboleli organ, ampak predvsem telo in duša,« pravi Jarmila Trček Breznikar, dr. med., specialistka družinske medicine na ZD Ljubljana, v enoti Šentvid.

Po njenem mnenju ima izbrani osebni zdravnik eno odločilnih vlog na poti do diagnoze pacienta Večino bolezni lahko namreč že sami pozdravimo na primarnem nivoju, umetnost pa je prepoznati ključni trenutek, ko je treba pacienta napotiti na določene preiskave ali h kliničnemu specialistu. »Ob tem se moramo zavedati, da je mnogokrat narava najboljši zdravnik in da je včasih tudi neukrepanje lahko dobro zdravilo,« dodaja zdravnica.

Kako si izberemo osebnega zdravnika?

Za zavarovane osebe, starejše od 19 let je osebni zdravnik specialist splošne medicine oziroma družinske medicine ali specialist medicine dela, prometa in športa. Izjemoma je lahko tudi zdravnik splošne medicine s podiplomskim študijem socialne medicine.

Osebnega zdravnika si lahko izberemo med zdravniki v zdravstvenem domu ali med zasebnimi zdravniki, ki opravljajo osnovno zdravstveno dejavnost na podlagi pogodbe z ZZZS. Seznam zdravnikov, ki si jih lahko izberemo, mora biti v zdravstvenem zavodu ali pri zasebnem zdravniku vidno objavljen v zdravstveni ordinaciji oziroma čakalnici. Seznam zdravstvenih zavodov in poimenski seznam zdravnikov, ki so lahko osebni zdravniki, pa najdemo tudi na spletni strani ZZZS.

Osebnega zdravnika lahko zamenjamo po poteku enega leta od prejšnje izbire, pri čemer nismo dolžni navesti razlogov za zamenjavo. Izjemoma lahko to storimo tudi prej, na primer, če pride med pacientom in osebnim zdravnikom do nesporazumov, zaradi katerih pacient izgubi zaupanje v zdravnika.


Zaupanje zdravnikom in – spletnim informacijam

Kot pravi dr. Trček Breznikarjeva, je zaupanje najpomembnejši in najtrdnejši temelj, ki bi se moral vzpostaviti med vsakim zdravnikom in pacientom. Zdravnik mora pacienta razumeti takšnega, kakršen je, pacient pa se mora zavedati, da v zdravstvenem sistemu nima samo pravic, ampak predvsem tudi dolžnosti – ena od njih je tudi primeren odnos do zdravstvenega osebja.

Vse več ljudi ob pomanjkanju informacij ali predolgem čakanju na diagnozo uporablja tudi splet, kjer je informacij sicer ogromno, niso pa prečiščene.

»To, da vse več ljudi najprej vpraša ‘strica Googla’ tudi glede zdravstvenih težav, je v dobi računalniške tehnologije neizbežno,« se strinja sogovornica, ki prednost brskanja po spletu vidi v tem, da se tako vsak sam aktivno vključi v iskanje rešitev za svojo zdravstveno težavo, kar je po njenem pohvalno. Slabost pa je v tem, ker je taka informacija večkrat iztrgana iz celotnega konteksta. Človek dobi rešitev samo z enega zornega kota, običajno pa je težava večplastna. »Zato splet nikoli ne bo nadomestil dobrega zdravnika, ki se zaveda, da je zdravljenje umetnost in ne le te tehnična rešitev težav,« zaključi Jarmila Trček Breznikar.

Zgodnja diagnostika je ključna: Dora, Zora in Svit

V Sloveniji imamo zelo dobro organizirano zgodnje odkrivanje bolezni, tako rakavih kot kroničnih nenalezljivih. Zdravnica ZD Ljubljana, dr. Jarmila Trček Breznikar, navaja delo referenčnih ambulant in odličnih programov, kot so Dora, Zora in Svit. Poudarja, da je izjemno pomembno, da se ljudje odzovejo vabilom na te preglede: »Zavedati bi se morali, da je to privilegij, ki jim ga nudi sedanji zdravstveni sistem. Samo tako lahko preprečimo prepozno odkrite ali celo zamujene bolezni.«

Laboratorijske preiskave

Rezultati laboratorijske analize so odraz sprememb v človeškem telesu. Razen bolezni lahko na sestavo bioloških vzorcev (kri, urin, blato …) po besedah Mojce Kozmelj, univ. dipl. kem,, spec. med. Biokem., predstojnice DE Laboratorija v ZD Celje, vplivajo tudi mnogi drugi dejavniki. »Predvsem predanalitski – najbolj poznani so t. i. kratkotrajni biološki dejavniki, in sicer: prehrana, stres, telesna aktivnost, čas odvzema in način odvzema.« Njihove učinke lahko, kot pravi, zmanjšamo ali odpravimo s standardizacijo predanaliznih postopkov.

Preiskave naroča izbrani zdravnik glede na anamnezo in klinično sliko pacienta oziroma ustreznih navodil glede obravnave njegove bolezni. Po mnenju Kozmeljeve v laboratorijih poskrbijo za standardiziran odvzem krvi in ravnanje z biološkimi vzorci, premalo pa se posvečajo ustrezni pripravi preiskovanca na odvzem.

Izvid le na vpogled

Pacientu so rezultati na voljo v ambulanti izbranega zdravnika le na vpogled. »Laboratorijski izvid je del zdravstvene dokumentacije in ga v skladu z varstvom zdravstvenih podatkov prejme naročnik laboratorijskih preiskav (napotni zdravnik), ki rezultate opravljenih analiz ovrednoti in interpretira, oziroma ustrezno ukrepa,« pove predstojnica laboratorija. V primeru, da se odločimo za preiskavo samoplačniško, je izvid v naši lasti.

Krvna slika je osnovna preiskava v zdravstvu

Krvna slika oziroma hemogram zajema rezultate osnovnih hematoloških laboratorijskih preiskav, s katerimi opišemo lastnosti krvnih celic.

Krvno sliko delimo v tri skupine:

  1. Rdeča krvna slika opiše koncentracijo eritrocitov (rdečih krvničk) in hemoglobina, povprečni volumen eritrocitov, hematokritno vrednost, povprečno koncentracijo hemoglobina v eritrocitu in povprečno maso hemoglobina v eritrocitu.

  2. Bela krvna slika opiše številčno koncentracijo levkocitov in deleže posameznih podvrst levkocitov.

  3. Število trombocitov – določanje številčne koncentracije krvnih ploščic ali trombocitov, ki sodelujejo pri strjevanju krvi.

Če je količina hemoglobina pod mejno vrednostjo, govorimo o različnih vrstah anemije, do katere največkrat pride zaradi pomanjkanja železa, vitamina B12 ali folne kisline. Anemija se pojavi tudi ob boleznih jeter in ščitnice, v hujših primerih pa ob krvnih boleznih ali notranjih krvavitvah. Rdeče krvničke narastejo ob pljučnih boleznih, v redkejših primerih pa odstopanja vrednosti kažejo na endokrinološke tumorje ali rakave bolezni.

Levkociti so pomembni pri obrambi pred različnimi povzročitelji bolezni. Odstopanja v njihovem številu so pogosta pri bakterijskih in virusnih okužbah, pa tudi pri kroničnih boleznih. Premajhno število levkocitov pa se pojavi zaradi pomanjkanja železa, revmatoloških bolezni, okužb (na primer z virusom HIV), lahko tudi kot stranski učinek nekaterih zdravil.

Vzrok za nenormalno vrednost trombocitov so lahko krvavitve, okužbe, vnetja ali pomanjkanje železa. Povišane vrednosti teh celic lahko vodijo v nastajanje strdkov, prenizke pa prinašajo nagnjenost h krvavitvam.

Hemogram največkrat zajema še stopnjo glukoze v krvi, ki v primeru previsoke nakazuje ali dokazuje sladkorno bolezen (odvisno od vrednosti). Meritve vključujejo tudi dve vrsti holesterola, HDL in LDL. Če je LDL previsok, se lahko začne kopičiti v stenah žil, kar povzroča oženje žil.

Stopnja obeh je v veliki meri odvisna od naše prehrane in telesne aktivnosti, od tega, ali kadimo in pijemo alkohol, pa tudi od starosti, spola in družinske anamneze.

S preiskavo urina lahko ugotovimo tudi zelo resne bolezni

Urin zdrave osebe je svetlo jantarjeve barve in nima neprijetnega vonja. Vsak dan ga izločimo liter in pol, večino ga telo resorbira. Ker se številne bolezni odražajo na videzu, v količini in sestavi seča, so preiskave te telesne tekočine pomembne diagnostične metode. S preiskavo urina lahko sum na nekatere bolezni oz. bolezenske procese potrdimo ali ovržemo. Strokovnjaki svetujejo, da se za pregled odločimo tudi sami, če opazimo spremembe (na primer barve ali vonja).

»Osnovne preiskave seča ne more nadomestiti nobena druga še tako draga preiskava. Dostopna je v vsakem zdravstvenem domu in bolnišnici, pa še poceni je. Če ima zdravnik v svoji torbi testne lističe, je osnovna analiza izvedljiva celo na domu bolnika,« je prepričana doc. dr. Jelka Lindič, dr. med., svetnica s Slovenskega nefrološkega društva. Kot pojasni Andrej Škoberne, dr. med., tudi s Slovenskega nefrološkega društva, osnovna preiskava vzorca urina obsega tri stvari: pregled urina s testnim lističem, preiskavo s precipitacijsko metodo, s katero dodatno opredelimo prisotnost vseh beljakovin v urinu in pregled sedimenta urina pod mikroskopom. Preiskava urina je tudi osnovna preiskava, ki jo opravijo pri vsakem bolniku s sumom na ledvično bolezen.

V.B.

Članek je bil objavljen v reviji Eko dežela, november 15.

(Visited 4 times, 1 visits today)