Kolumna: Ponovno zaživela gostilna Jerca – v pozitivnem duhu prve lastnice

13. oktobra, 2016

<![CDATA[Nenehno poslušam o takšnih in drugačnih napadih, kaj gre vse narobe, ničesar pa ni slišati pozitivnega, dobrega, lepega. Mediji, vsaj po mojem mnenju, preveč izpostavljajo negativo, dobre zgodbe pa ostajajo v ozadju. Mi bomo pripovedovali prav takšne.
V Kranju, kjer živim, je spet začela delovati gostilna Jerca. Dolga leta je taisti objekt propadal, oživeti so ga poskusili že večkrat. Pred pol leta je prišel nov lastnik, gostilno pa poimenoval po prvotni lastnici, Jerci. V gostilno je s prihodom in prenovo vnesel pozitivno energijo s prijaznim osebjem, dobro hrano, velikimi porcijami in zmernimi cenami. Gostilna je zaživela – tudi sama pogosto s svojimi sodelavci hodim na malico tja.
Zdaj pa k resnični zgodbi, ki se je zgodila leta 1961. Moja starša sta bila delavca, ki sta imela sanje. Gradila sta hiško, sama, brez posojil, oče je iz reke Save vozil pesek. Pol klobase je bilo za trikrat; no, pa saj veste, kako so takrat gradili navadni delavci (tako sta imenovala sama sebe). Mati je vsak dan hodila pet kilometrov peš v službo in nazaj, pot pa jo je vedno vodila mimo gostilne Jerca. Zgodilo pa se je, da sta v nekem trenutku ostala popolnoma brez denarja; brat je bil star pet let, jaz sem bila še v maminem trebuhu. Morala sta plačati električarja, streho – ne vem točno, kaj. Situacija ju je spravljala v obup, saj še za v lonec ni bilo.
Mati je nekega dne vsa obupana, kot že tolikokrat prej, šla mimo gostilne, v kateri ni bila še nikdar. Nekaj jo je potegnilo noter, naročila je vodo in vsa uboga z velikim trebuhom stala tam pri šanku. V nekem trenutku jo je gostilničarka zagledala, se ji približala in jo vprašala: »Deklič, kaj pa je s teboj?« Materi so popustile vse zavore, iz nje se je vsul ves obup in neznanki, gostilničarki je povedala vso življenjsko zgodbo, zaupala ji je vso tragiko, ki jo je pestila. Jerca ji je rekla, naj počaka tam in izginila. Vrnila se je po petih minutah in ji dala kar nekaj denarja – ne tako malo za tiste čase.
Mati še ni vsega dojemala, šla je domov in se k Jerci vrnila skupaj z mojim očetom. Želela sta, da to, kar se je zgodilo, napišejo; Jerci sta obljubila, da ji bosta denar vrnila kmalu. »Že zelo dolgo sem na tem svetu, poznam ljudi, nič ne bomo pisali. Vem, da bosta vrnila vse do zadnjega centa. In nič se ne mudi – ko bosta lahko, prinesita,« jima je rekla Jerca.
 

Jerce že dolgo ni več, tudi njenega imetja ne; ostaja pa njen duh in njena pomoč številnim ljudem.

 
Jerce že dolgo ni več, tudi njenega imetja ne; ostaja pa njen duh in njena pomoč številnim ljudem. In, glej ga zlomka – tudi njeno delo je ponovno zaživelo; takoj, ko se je pojavil človek s podobno filozofijo.
Pa mi, po čem, če sploh, se bodo spominjali nas? To pa se mora vprašati vsak zase!
Zakaj pišem to zgodbo? Slovenci smo nergači, zaprti vase in naš hobi je prepiranje s sosedi za ped zemlje. Smo pa tudi dobri ljudje; znamo deliti in pomagati, zato sem vesela, da sem Slovenka in sem ponosna na svoje korenine.
 

Verjamem, da je med nami veliko Jerc. Prosim vas – vzemite si čas, napišite svojo dobro izkušnjo ali izkušnjo svoje družine, svoja pozitivna razmišljanja. Mi pa bomo zgodbo objavili v reviji ali na naši spletni strani.

 
Želim vam veliko lepih trenutkov,
Nevenka Jazbec, odgovorna urednica
]]>

(Visited 278 times, 1 visits today)