Delo na eko kmetiji – na drugem koncu sveta

Kje se najlažje, najhitreje in najbolj učinkovito naučiti eko kmetovanja? Na ekološki kmetiji, na tamkajšnjih njivah, vrtovih in poljih. Če se izkušnja dogaja izven domačih meja, za povrh dobimo še nove prijatelje, spoznamo tujo kulturo in življenje. In če za to popotovanje ne potrebujemo polnega žepa, potem je Wwoff prava izbira.

Wwoff kratice poenostavljeno pomenijo prostovoljno delo na ekološki kmetiji. Gre za svetovno mrežo, gibanje, ki pomaga deliti boljši način življenja. Hrano, nastanitev in učenje o ekološkem načinu življenja v praksi zagotovi gostitelj, prostovoljec pa to ‘odplača’ z delom na kmetiji. Wwoff-a se le redko v lastni državi, običajno prostovoljce zanese na drug konec sveta, kjer je izkušnja zaradi novega okolja še toliko bolj zanimiva.

Iz Velike Britanije v svet

Vse se je pričelo leta 1971 v Veliki Britaniji. Gibanje je razvila londonska tajnica Sue Coppard, ki je v iskanju stika s podeželjem prišla na idejo delovnih vikendov na ekoloških kmetijah. Sprva je organizirala delovni vikend za štiri ljudi na neki angleški biodinamični kmetiji. Vikend je bil velik uspeh in navdušenje se je pričelo širiti, kmalu je bilo vse več kmetovalcev pripravljenih sprejeti prostovoljce kot pomoč. Izkazalo se je, da si veliko ljudi želi navezati stik s podeželjem in pridobiti izkušnjo dela na ekološki kmetiji. Kmalu se je Wwoff organizacija iz Velike Britanije razpršila v svet in vikendi so se podaljšali v delovne mesece.

Kako Wwoff deluje v praksi?

V praksi Wwoff izkušnja deluje tako, da organizacija objavi na spletni strani seznam ekoloških kmetij, ki so pripravljeni sprejeti prostovoljce. Prostovoljec, bodoči Wwoff-er, izbere državo in gostitelja ter stopi v stik z njim. Seznam gostiteljev je najrazličnejši in ponuja raznolikost del in izkušenj. Prostovoljci običajno živijo kot del družine in ne plačujejo za svojo nastanitev, gostitelji pa ne plačujejo prostovoljcu za pomoč. Pri tem gre za zavezo z obeh strani. Gostitelji (ki so obvezno ekološki kmetovalci) zagotavljajo suho in čisto namestitev ter primerno hrano za svoje prostovoljce. Prostovoljec (ki mora dopolniti osemnajst let) pa mora imeti interes učenja o ekološki pridelavi in življenja na deželi, dnevno pa pomaga na kmetiji dogovorjeno število ur. Takole je zapisala ena izmed prostovoljk, Beth iz ZDA: ‘Na Wwoff se prijavi samo, če imaš interes za učenje ekološkega kmetovanja in trajnostnega načina življenja. Ne uporabljaj programa kot poceni možnosti za potovanje in dobre prostovoljske izkušnje – obstajajo drugi programi, bolj primerni za to.’

O izbiri gostitelja in odnosu prostovoljca

Wwoff je za tiste, ki se spogledujejo z ekološkim kmetovanjem lahko najboljša šola za življenje. A k pripravam moramo pristopiti načrtno, da iz izkušnje potegnemo kar največ. Tisti, ki so že wwoffa-li svetujejo, da si dobro pregledamo izbranega gostitelja, stopimo z njim že prej v stik in, če obstaja možnost, morda prej obiščemo to kmetijo, preden se odločimo za delo skozi celo sezono. Sicer poteka prostovoljno delo na kmetijah od tedna ali dveh naprej. Po drugi strani se mora prostovoljec zavedati, da ga gostitelj sprejme v svoj dom kot člana družine, kar je neverjeten privilegij in zato se od njega (pa tudi obratno) pričakuje spoštovanje. Velikokrat se, kot poudarjajo gostitelji, namreč zgodi, da prostovoljci ničesar ne znajo, niti se niso voljni učiti ter se obnašajo, kot bi bili v hotelu. Da bo bivanje in življenje čim bolj po pričakovanjih se od prostovoljca pričakuje, da vnaprej sporoči, v kolikor ima posebne prehranjevalne navade, pa tudi da se z gostiteljem pogovori o svojih veščinah in kaj bi si želel početi na kmetiji. Kot je dejal prostovoljec Dany iz Nemčije: ‘Če previdno izbereš gostitelja in imaš z njim še pred prihodom dobro komunikacijo, potem ni razloga, da kaj ne bi bilo prav.’
‘Wwoff-anje mi je dalo priložnost videti mnogo čudovitih kotičkov sveta, ki jih sicer ne bi nikoli obiskal. Imel sem priložnost deliti življenje, ki je povsem drugačno od mojega in živeti z ljudmi, ki imajo povsem drugačen življenjski slog.‘
(prostovoljec Matt, Kanada)

Wwoff-anje Slovenke v Kanadi

Iva Gruden si je za prostovoljno delo preko Wwoff organizacije izbrala Kanado. Tam, na severu Amerike, je zamenjala tri kmetije in počela vse – od lopatanja prek stekleničenja vina do prodajanja na tržnici. Njena izkušnja? Neprecenljivo.

Kje in koliko časa si WWOFF-ala in kaj vse si tam počela?
Wwoofala sem od 3. maja do 18. junija 2012, in sicer na Vancouver islandu v Britanski Kolumbiji v Kanadi. Najprej v vasici med Cobble Hillom in Mill Bayem, nato zraven vasice Cumberland, nazadnje zraven Fanny baya. Počela sem vse: na prvi kmetiji urejala nasade sivke in pridelovala vino, na drugi urejala sadje in zelenjavo v pokritih rastlinjakih, na tretji pomagala pri molži koz. Na vseh treh posestvih sem pomagala pri pletju plevela, sajenju, presajanju, spravljanju sena, kompostiranju …

Zakaj si se v prvi vrsti sploh odločila za to?

Razlogov je več. Ker sem se za daljši čas (predvidoma eno leto) preselila v Kanado, je bil to nekakšen uvod v moje bivanje tu. Drugič, ker sem bila v preteklosti na Vancouver islandu zgolj nekaj dni, sem ga hotela bolje spoznati – in sem ga. In nenazadnje predvsem zato, ker sem želela pridobiti znanje o kmetovanju iz prve roke, ki sem ga – po tem, ko sta moja stara starša opustila vrtičkarstvo v Ljubljani – dodobra izgubila.
Kaj ti je dala izkušnja Wwoff?
Prav gotovo izpolnitev vseh treh prej omenjenih želja oz. ciljev. Spoznala sem deželo, nove ljudi, tehnike, rastline, težave in radosti eko kmetov na tej strani sveta, predvsem pa sebe. Dobila sem številno novih idej, morda preuredila nekatere svoje življenjske prioritete. In nadgradila svojo zbirko receptov!

Kje si opazila največje razlike med slovenskim kmetovanjem in tamkajšnjim?

Že od prej – v Kanado namreč zahajam zadnjih deset let, v ZDA pa štirinajst – me je presenetilo, zakaj nekaterih vrst sadja in zelenjave pri nas enostavno ne pridelujemo, pa čeprav imamo vse pogoje za to. Recimo kodrolistnati ohrovt ali kale. Če se ne motim, sem ga do zdaj zasledila samo pri enem ali dveh ekokmetih na osrednji ljubljanski tržnici, tu pa raste za vsakim ovinkom kot plevel, malodane. Razlike so torej v samih pridelkih, pa tudi v miselnosti in samem delovanju ekokmetov, se mi zdi. Že sam Vancouver island je večji kot Slovenija, a se kmetje precej bolj povezujejo kot naši. Pripravljajo skupne projekte, kuharske knjige, dobrodelne dogodke …

Zakaj bi svetovala Wwoff izkušnjo tistim, ki se s tem spogledujejo?

Najbrž bi vsak našel neke svoje prednosti wwoofanja, ampak zame so bile te: ker si razširiš obzorja, ker pomisliš na dileme, na katere doma ne bi (mar ni to ves smisel potovanj?), ker se povežeš s skupnostjo, ker postaneš del čudovitega procesa pridelovanja lastne hrane, ker spoznaš neko drugo plat sebe (sploh če si mestni otrok). Želela bi si, da bi se več slovenskih kmetij vključilo v mrežo wwoof, da bi odprlo dom in srca domačim in tujim eko navdušencem, ki si želijo spoznati bogato slovensko kmetovalno dediščino.