“Preveč domačih nalog, prezahtevna in preobširna učna snov, ki – za povrh – v šoli ni podana na tak način, da bi jo vsaj večina otrok osvojila že pri pouku,” Marjana Škalič, univ. dipl. psih., avtorice knjige Šola, kam greš? – Kritika šolskega sistema in predstavitev alternativ in aktivna ustvarjalka vsebin o šoli na spletu, odgovarja na vprašanje, s katerimi izzivi se v največji meri soočajo starši osnovnošolcev.
Vse to pa povzroča, da šola preveč posega v življenje družin, v njihov čas izven službe in šole. “Starši morajo pomagati pri učenju in domači nalogi, ker je otroci preprosto ne zmorejo – ali je prezahtevna ali je je preveč ali oboje. Družine nimajo več časa za nič drugega, vse je podrejeno šoli, a še zdaleč se vsi ti ne borijo za odlične ocene, pač pa marsikdo za dvojke. Zaradi vseh pritiskov trpijo medsebojni odnosi in zdravje v družinah. Poleg vsega so starši izpostavljeni nenehni kritiki oziroma kritičnemu presojanju – za otrokovo šolo se zanimajo bodisi premalo bodisi preveč,” razlaga sogovornica.
Odmik od tradicionalne pedagogike prinaša dobre rezultate
Ko jo povprašam, kakšne bi bile dobre rešitve na ravni šolskega sistema, pravi, da je možnih veliko rešitev, a najprej bo treba odstraniti plašnice in pogledati levo in desno od ustaljene poti, torej od tradicionalne pedagogike. “V alternativnih šolah v Sloveniji in po svetu jim uspeva, da otroci osvojijo primerljivo raven znanja, vendar brez ali z minimalno domačih nalog in učenja, brez škode na psihi ali družinskih odnosih. Kako? V šolah montessori uporabljajo veliko konkretnih materialov, pouk ni frontalen, ampak zelo individualno prilagojen, skupine so starostno mešane v razponu treh let, ni togega urnika. V waldorfskih šolah poučujejo glavne predmete v epohah, to pomeni v strnjenem časovnem obdobju nekaj tednov, namesto razdrobljeno skozi vse šolsko leto. Vsak dan se pouk začne z blokuro – ko so glave še sveže, se za 90 minut poglobijo v snov enega od glavnih predmetov,” navaja sogovornica.
Dober stik med učencem in učiteljem
Vsak dan je, kot še pove, vsaj ena ura pouka namenjena tudi ponavljanju in utrjevanju. Veliko poudarka je na umetnosti in rokodelstvu. “Večino predmetov uči razrednik, ki spremlja razred vseh devet let. Tako je stik med učencem, razrednikom in starši bolj poglobljen, bolje se poznajo. Vse to so stvari, ki dokazano delujejo bolje kot togost in razdrobljenost v klasičnih šolah,” pojasnjuje. Poudari, da si bo to treba priznati in postopno vnašati te načine dela v javne šole.
“V majhni meri se to že dogaja. Tu in tam pa tudi javna šola uvaja kak lasten dober pristop,” še pove in navede nekaj primerov: formativno spremljanje, gozdna pedagogika, pouk na prostem, pouk brez učbenikov in delovnih zvezkov v prvem triletju.
Preprost, a učinkovit ukrep
“Veliko bi bilo narejeno že s preprostim ukrepom, če bi začeli upoštevati pravilo desetih minut za domače naloge, ki ga strokovnjaki priporočajo: naloge je lahko največ deset minut na dan na razred. Torej, prvošolec ima največ za 10 minut naloge na dan, drugošolec za največ 20 minut in tako naprej,” je konkretna sogovornica. Da bi bilo to izvedljivo, pa bi, kot pravi, morali učitelji opustiti prepričanje, da je treba predelati učni načrt do zadnje pike.
“Učni načrti na splošno naj imajo približno za tretjino do polovico manj ciljev”
“V prvi triadi ni treba, niti ni smiselno ’jemati’ nobenih abstraktnih pojmov, na primer da si drugošolci pišejo v zvezek »oblike družin«. To so abstraktni pojmi, nepotrebni za to starost. O družini naj se pri pouku pogovarjajo, berejo zgodbe, rišejo, igrajo igre,” še poudarja Marjana Škalič.
Poleg pisanja, branja in osnovnega računanja je po njenih besedah smiseln cilj za prvo triletje še osnovna orientacija v času in prostoru. “Vsak otrok naj ima dovolj časa, da to osvoji brez pritiskov nanj in na starše, saj ima otrok pravico do otroštva, starši pa do družinskega življenja, ki se ne vrti samo okrog šole. Tisti otroci, ki so v razvoju hitrejši in jim je to premalo, naj pač več berejo in naj imajo na voljo dodatne naloge – takšne, ki jim pomenijo prijeten izziv,” zaključi sogovornica.
O vsem tem je mogoče še marsikaj povedati. Bralci, ki jih tema zanima, lahko poiščejo knjigo Marjane Škalič, ki je izšla konec leta 2018: Šola, kam greš? – Kritika šolskega sistema in predstavitev alternativ.
