Gostujoča kolumna: Koliko potrebujemo za srečo?

Ko vprašaš fanta, starega 12 let, kaj si želi za darilo in ti reče: “Šilček in Realov črtni zvezek,”, se zaveš kakšni časi so. Mi se obremenjujemo in tekmujemo kdo bo imel lepše tekaške copate, lepšo in boljšo garderobo, lep in boljši avto, medtem, ko je nešteto starostnikov, družin, otrok, ki zares nimajo. Če bi vsak od nas enkrat na mesec nekomu podaril darilo v vrednosti 10 evrov, bi s tem pričaral nasmeh na obrazu tej osebi in sebi.
Medtem, ko se obremenjujemo z malenkostnimi problemi, po Sloveniji in svetu ljudje trpijo zaradi večjih stvari, ki se jim zares lahko reče problem. Bodi človek s srcem in najdi rešitev za vsaj enega otroka, družino ali starostnika.
Veliko mojih znank, prijateljic, sorodnic ima otroke raznih starosti, da se ne bo razumelo narobe, ne obsojam jih, da svojim otrokom kupujejo le najboljše stvari, verjetno bom pri svojemu tudi sama počela isto. Ko pa vidim, da kateri od teh otro, ne želi nositi majčke, ki mu jo je kupila mama, samo zato, ker ni prave barve in ker na njej ni pravega risanega junaka, ali, da vržejo stran hlače, ki jih je otrok popackal med igro, me stisne pri srcu.
Včasih smo otroci vse delili med seboj
Spomnim se svojega otroštva, v malem kraju na Kozjanskem, kjer nas je bilo malo otrok, ki smo z veseljem poletne dni izkoristili in bili zunaj, se igrali in si med sabo delili stvari. Vsa oblačila sem podedovala od sestričen, bratrancev, sosedov, in imela kljub temu, da nisem imela nešteto število igrač, telefonov, tablic, lepo brezskrbno otroštvo. Sedaj pa, kot da starši tekmujejo na račun svojih otrok, kdo bo imel boljše igrače, boljše kolo, boljši telefon, kateri od otrok bo znal prej opravljati tablico… Večina današnjih otrok ni navajena več deliti stvari z drugimi, s tistimi, ki nimajo.
Otroci so ogledalo starša, otroci vidijo, kako bi naj bilo prav, da se vedejo, ker so to videli početi njihove starše. In hvaležna sem svojim staršem, da so me naučili tega, da sem samostojna od svojega 16. leta. Kar sem imela, sem si kupila sama s svojim denarjem. Moja generacija je bila navajena, da smo imeli počitnice za delo in ne za 3 mesečni oddih na morju. V tistih časih sem si velikokrat rekla, “kako je mojim prijateljicam lepo, uživajo počitnice”, a, se spomnim za nazaj, tudi jaz sem uživala, kljub temu da sem počitnice oddelala. Imela sem svoj denar, kupila sem si, kar sem si želela. In se naučila varčevati. In to je lastnost, ki je dandanes marsikomu primanjkuje.
Prevelike igrače, prevelika darila
Da o rojstnodnevnih darilih in prazničnih darilih sploh ne govorim. Odrasli smo tisti, ki tekmujemo in kupujemo čim večje stvari. Stvari, ki jih otrok v resnici sploh ne potrebuje. In, če je od malega navajen na velike igrače, bo v nadaljnje razočaran, ko bo dobil malenkost.
Minuli teden je pri Humanitarčku potekala zelo lepa akcija. Za tiste, ki je ne poznate, da vam jo na kratko opišem: posameznik, ki si je želel pomagati in sodelovati, je dobil nalogo in dodeljena mu je bila ena oseba. Naša naloga je bila, da tej osebi izpolnimo željo.
Na drugi strani pa barvice, brezov šampon in kolebnica
Ko sem se med svojimi prijatelji, ki so sodelovali pogovarjala, kakšno željo so izrazili otroci/brezdomci, so se mi zarosile oči. Ljudje si želijo samo barvic, samo zvezkov, samo Brezovega šampona. Stvari, ki se nam zdijo samoumevne, so njim skrita želja, ki si je ne morejo izpolniti. Medtem ko mi med sabo še vedno tekmujemo, kdo bo imel lepše, boljše stvari, katera bo imela lepše podaljšane nohte ali trepalnice, lepše oblikovane obrvi, kdo bo šel na boljši in dražji dopust, kdo bo vozil boljši avto, imel boljši telefon, ljudje trpijo in si želijo le dezodoranta in kolebnice.
Če se vsaj kdo v teh besedah najde in zamisli, bo moj cilj dosežen. Naj še enkrat ponovim, ni moja naloga da vas obsojam, grajam. Ampak, da se tu pa tam zavemo, kako malo je potrebno, da so ljudje okoli nas srečni. Naj vsak, ki to prebere, pomisli in nekomu pomaga. Zagotovo je v vašem kraju kdo, bodisi je to družina, starostnik, ki se na koncu meseca sprašuje, kje še prihraniti, da bo zdržal do pokojnine, plače. Njim bi že kilogram moke in sladkorja prišel prav in bi bili veseli. In nikar ne pozabimo na brezdomce, na ljudi, ki so vedno deležni razno raznih žaljivk, obsojanj. Nikoli ne vemo, kako blizu stanja revščine smo, in nikoli ne vemo, kako hudi časi še prihajajo in bomo sami pomoči potrebni.
Zato bodimo ljudje, pomislimo kdaj pa kdaj tudi na druge, ne samo na sebe in na svoje zadovoljstvo. Tako male stvari, delajo te ljudi tako vesele, srečne. In ko narišeš nasmeh na obraz nekomu, ki je pomoči potreben, narišeš nasmeh na obraz tudi sebi.
Mateja Krajnc, med.sestra, prostovoljka pri Humanitarčku