Prvi november je dan, ko nas obide otožnost. Spomin na nekoga, ki si ga imel rad, pa ga ni več med nami … Toda, spomini so lahko tudi lepi. Posebno, če ta dan doživljamo skupaj z otroki, se pogovarjajmo o kakšnem lepem doživetju v zvezi z določenim človekom.
Spomnimo se na tiste čudovite lastnosti, zaradi katere smo ga imeli tako zelo radi in ga imamo še, saj imamo v srcu vedno prostor zanj. Posebno, če se nekoga spominja tudi otrok, mu pustimo, da pripoveduje tudi on. Lahko pa se zgodi, da bo ob spominih otrok postal žalosten. Presodimo, ali je smiselno načeti pogovor ali je bolje počakati, če ga bo začel otrok.
Vprašanja …
Posebno od majhnih otrok lahko pričakujemo nešteto vprašanj, vsako leto drugačnih, odvisno od starosti, izkušenj in doživetij, na katera morda tudi sami ne znamo odgovoriti. Ko otrok vpraša, ali se z babico, dedkom, oz. nekom, ki je umrl, ne bomo nikoli več srečali, dopustimo možnosti, razmišljajmo skupaj z njim. Prav tako otrok pogosto vpraša, kje je sedaj ta človek. Najverjetneje bomo odgovarjali v skladu s svojim prepričanjem.
Že pred obiskom pokopališča pa lahko predvidimo otrokova vprašanja in tudi svoje odgovore. Če vemo, da jih bo otrok težko prenesel, jih ne bo razumel ali pa smo preveč prizadeti sami, pojdimo na pokopališče brez otrok.
Igor Fabjan
