Z vodo ravnamo, kot da je nikoli ne bo zmanjkalo

Kljub temu, da je voda dragocena dobrina življenjskega pomena za obstoj našega planeta, jo praviloma dojemamo kot nekaj samoumevnega in z njo ravnamo preveč lahkomiselno. Naš planet pokriva 70 % vode, torej jo je na prvi videz več kot dovolj. A od tega je 97 % vode slane, dva odstotka sladke vode je v obliki ledu, le en odstotek pa je pitne. Čeprav bojazni o pomanjkanju vode ni, saj nikamor ne uhaja, lahko pitne vode zaradi napačnih odločitev, dejanj in nemarnega odnosa do nje že v bližnji prihodnosti zmanjka.

Po vsem svetu se premalo zavedamo, da varna pitna voda predstavlja enega od osnovnih pogojev za življenje. Dostop do nje namreč ni odvisen zgolj od naravnih danosti, temveč tudi od upravljanja in premišljene izrabe. Skozi zgodovino razvoja človeštva je voda v vseh civilizacijah ohranila osrednjo vlogo pri preživetju, socialnem in kulturnem kontekstu, vendar je v obdobju po industrijski revoluciji s hitrim razvojem in posledično ogromnim povečanjem števila prebivalcev marsikje postala težko dostopna dobrina.

Vodno bogastvo Slovenije

Slovenija je bogata z vodnimi viri in po količini vode ena najbogatejših evropskih držav. Po našem ozemlju teče 59 rek, njihova skupna dolžina je približno 2.500 km. Stoječe vode prekrivajo le 0,3 % površine Slovenije oziroma 61 km², skoraj polovica teh je umetnih. Letno se po naših rekah in potokih pretoči okoli 34 milijard m³ vode, kar je na prebivalca skoraj štirikrat več od evropskega povprečja. Ljubljana je ena redkih evropskih prestolnic, kjer iz pip priteče naravna pitna voda, ki ni obdelana s tehnološkimi postopki.

Okoli dve tretjini vodnih zalog je v osrednjem delu države oziroma v porečju Save, po najmanjših vodnih zalogah pa izstopata skrajni severovzhod države na porečju Mure in skrajni jugozahod države s pretežno kraško sestavo tal. Podzemna voda se nahaja na večji globini v vodonosnikih Ljubljanske kotline, povprečno od 20 do 25 m pod površjem, v dolini Kamniške Bistrice in ponekod v Vipavski dolini. Gladine podzemne vode na Apaškem, Murskem in Prekmurskem polju so občutno plitvejše. Največji delež vode za javni vodovod oziroma okoli tri četrtine načrpamo iz podzemnih virov, iz tekočih voda pa nekaj čez 23 odstotkov vode. Kot nam je povedal Andrej Vuga iz Agencije RS za okolje (ARSO) na letni ravni v povprečju sicer izkoristimo razmeroma majhen delež razpoložljive vode, okoli tri odstotke, a posamezne pokrajine v Sloveniji imajo sezonsko v sušnem delu leta vsakoletni vodni stres, kar pomeni, da tam izkoristijo od 40 do 60 odstotkov kapacitet.

Kako dobra je naša voda?

Po poročanju inšpekcijske službe je stanje naših voda v povprečju dobro. Tako so ocenili več kot 86 % naših vodnih zalog. Onesnaženost slovenskih rek izvira predvsem iz izpusta industrijskih in komunalnih odpadnih voda in ribogojnic, močno pa naše podzemne zaloge onesnažujejo intenzivno poljedelstvo in živinoreja in neurejeno ravnanje z odpadnimi vodami. Največ odpadne vode iz kanalizacijskih sistemov izpustimo v površinske vodotoke, pred tem pa jo prečistimo le 58 %. Največ odpadne vode pred izpustom, oziroma več kot 80 %, prečistijo v jugovzhodni regiji, v obalno-kraški, pomurski, gorenjski in notranjskokraški statistični regiji, najmanj odpadne vode pa pred izpustom očistijo v osrednjeslovenski statistični regiji – le 44 %. Pohvalno je, da so gospodinjstva v zadnjem desetletju zmanjšala količino odpadne vode za 24 %.

Vodo bomo popolnoma zagnojili
Prof. dr. Mihael J. Toman iz Biotehniške fakultete v Ljubljani razloži, da zaradi slabega tesnjenja v sistemu od črpališča do zadnjega uporabnika v vodovodnem sistemu izgubljamo velike količine vode. »Obstaja skrb, da bi koncesionarji, ki bi privatizirali vodne vire, zanemarili vlaganje v posodobitev infrastrukture vodovodnih sistemov, saj bi bil glavni smisel njihovega poslanstva zgolj zaslužek. Ob stanju vodovodnega sistema, ki je v mnogih delih Slovenije dotrajan, lahko to pomeni večjo nevarnost za javno oskrbo in kakovost vode. Smo ena redkih držav, kjer lahko še brez strahu natočimo kozarec vode iz pipe, a analize kažejo, da se razmere v podtalnih vodah, tako kemijsko kot mikrobiološko, slabšajo. Največji krivec je neprimerna raba fitofarmacevtskih sredstev na kmetijskih površinah oziroma raba gnojevke povsod po Sloveniji. Rezultat so neprimerne vsebnosti predvsem nitratov in amonijevega dušika v podtalni vodi. Večjo pozornost bi morali nameniti tudi težavi številnih divjih odlagališč raznovrstnih odpadkov, ki so za podtalne vode vir toksičnih snovi. V navidezno čisti vodi se sicer skrivajo večje količine kemijskih in mikrobioloških agensov ali snovi, ki jih uporabljamo za pripravo voda. Kloriranje je zanesljivo še ena vrsta tehnologije, ki jo bo treba v celoti opustiti, saj ima rezidualen klor negativne vplive tudi na naše zdravje – in ne akutno, ampak kronično. Nadzor kakovosti naše vode, tako kemijske kot mikrobiološke, je reden, kakovosten in dobro organiziran, nisem pa povsem prepričan, da so tudi posledični ukrepi primerni.«

»Smo ena redkih držav, kjer lahko še brez strahu natočimo kozarec vode iz pipe, a analize kažejo, da se razmere v podtalnih vodah slabšajo.«

Slovenci ne cenimo vode

Mihael J. Toman opaža tudi, da odpadnih voda še vedno ne čistimo dovolj. V tako imenovani očiščeni vodi ostane še preveč hranilnih snovi za bakterije, ki so dodatno breme v vodnem okolju in vzrok evtrofikacije ali cvetenja predvsem v stoječih vodah. »Številne nevarne snovi tudi v manjših koncentracijah dolgoročno vplivajo na okolje in posledično na ljudi. Zadnja leta je največ raziskav o tem, koliko motilcev endokrinega sistema oziroma hormonskih motilcev, pride z odpadnimi vodami in odpadki v vodna okolja, in kaj to pomeni za nas. Čiščenje in odstranjevanje teh nevarnih toksikantov pa nimamo urejeno,« še pravi sogovornik. Pove tudi, da deževnice praktično ne izkoriščamo. »Možnosti je veliko – od namakanja do rabe sanitarne vode, a za kaj takega je potrebna sistemska rešitev tehnologije in sprememba družbenega mišljenja. Tukaj smo v velikem zaostanku za drugim razvitim svetom.« Slovenci po njegovem mnenju ne znamo dovolj ceniti vode; vrtove in trate zalivamo s pitno vodo namesto z deževnico, avtomobile peremo na dvoriščih, ne da bi pomislili, da s tem strahotno onesnažujemo okolje. Voda v plastenkah je nepotrebna komercialna zgodba, ki je v Sloveniji zaradi kakovosti vode ne potrebujemo.

»Vrtove in trate zalivamo s pitno vodo namesto z deževnico, avtomobile peremo na dvoriščih.«

Kaj prinašajo koncesije za upravljanje z vodo?

Evropska direktiva o koncesijah za vodo naj bi v svojem osnovnem poslanstvu prinesla več transparentnosti in reda v segment koncesij. A se za njo, tako kot pri vsakem poslu, lahko skriva pohlep hiperfinančnikov, ki iščejo nove možnosti za kovanje dobička. V primeru koncesij za upravljanje z vodopreskrbo bi lahko prišlo do podražitve vode, zmanjšanja kakovosti storitve in tudi do poslabšanja oziroma zmanjšanja vrednosti infrastrukture.

Bati se je slabih pogodb. Naloga tistega, ki podeljuje koncesijo pa je, da koncesijsko pogodbo napiše tako, da je koncesionar ne bo mogel izigravati in ne bo mogel kovati nedopustnih dobičkov, ali si celo lastiti vode in vodne infrastrukture. Ob nepravilnem sklepanju koncesijskih pogodb lahko koncesionar pridobi preveč pravnih in premoženjskih koristi in izčrpa dajalca koncesije, ki sam nima dovolj finančnih sredstev, niti dovolj kadra, da bi kakovostno opravljal javno službo upravljavca z vodo.

Koncesija pa sicer še ne pomeni popolne privatizacije vode. V Sloveniji je koncesijo za preskrbo s pitno vodo možno že dobiti – tak primer sta Pivovarna Laško in Petrol. Evropska direktiva, ki bi omogočala, da bi se za preskrbo s pitno vodo potegovale tuje družbe, pa bi, kot kažejo slabe prakse v tujini, povzročilo upad kakovostnega upravljanja z vodo.

Argumenti za oziroma proti privatizaciji vodnih virov še naprej ostajajo različni. Zagovorniki navajajo, da privatizacija omogoča velika vlaganja, hitrejšo in kakovostno preskrbo z vodo, nasprotniki pa, da večina privatizacijskih shem ni učinkovitejših od javnih, in da monopolno obnašanje zasebnikov neupravičeno zvišuje cene. Še eno plat težave navajajo nasprotniki privatizacije: pogosto so viri vode namreč preobremenjeni, saj zasebniki želijo iz njih iztisniti čim več. Velike količine vode gredo tako za ustekleničeno vodo, pitne vode za prebivalce pa zmanjkuje. Voda ne bi smela biti predmet dobička, ampak mora biti na razpolago vsem ljudem na zemlji.

Anton Komat, okoljevarstvenik in samostojni raziskovalec vode:

»V Sloveniji velja iluzija o obilju vode, ki zlahka prinese hudo razočaranje, saj vodne vire lahkomiselno zastrupljamo. Voda je univerzalno topilo, zato na svoji poti v vodnem krogu raztaplja vso našo nesnago in nam jo vrača v kozarce. Pijemo torej, kar polijemo! Večji, razviti del sveta je vzgojila vodovodna pipa. Razvadili smo se, da odpremo pipo in si natočimo kozarec pitne vode in verjamemo, da bo vedno tako. Slovenija je v vse večjem vodnem stresu. Vse večja pojavnost poplav in suš in upadanje nivoja talne vode so dokaz vodnega stresa, ki ga s svojim nemarnim ravnanjem povzročamo ljudje. Z osuševanjem močvirij in mrtvic, z zasipavanjem poplavnih gozdov, stranskih rokavov rek, logov in lok in regulacijami rek smo nespametno prerazporejali naravni vodni krog, oziroma porušili vodni režim pokrajin. Zdaj pa se izgovarjamo na podnebne razmere in poplavno ogroženost in nadaljujemo s takim barbarskim početjem. Posledica bo še bolj zaostren vodni stres, še več suš in poplav ter vse nižji nivo podtalne vode, vse do takrat, ko bodo vodovodne pipe suhe.

Velike napake gospodarjenja z vodo v Sloveniji so še: nespoštovanje EU vodne direktive, ki zapoveduje umno gospodarjenje s celotnimi povirji rek, konflikt interesov med zavarovanjem vodozbirnih območij in agrokemičnim kmetijstvom, ne-zajemanje deževnice, svoj del pa doprinesejo tudi obširne betonirane in asfaltirane površine, ki preprečujejo odtekanje meteorne vode v podtalno vodo. Nepotrebna je tudi uporaba zdravju nevarnega klora v pitni vodi in kupovanje vode v plastenkah, ki vsebujejo nevarne kemikalije z učinkom hormonskih motilcev. V ustavo bi morali zapisati, da so vodni viri in voda skupno in javno dobro državljanov Slovenije, kajti korporacije že stegujejo roke s ciljem privatizacije vodnega bogastva naše dežele.«

Vlado Kadunec